Novica

Domov / 

Arhiv novic  / 

Novica

Nazaj

Ferata Lisca

Ja, tokrat ferata, ki jo je PD Sevnica zgradilo v počastitev svoje 110 letnice delovanja. Zavarovana plezalna pot je razdeljena na pet raztežajev (plezalnih delov varovanih z jeklenico, nameščenimi klini, stopi) skupne dolžine 123 m plezalnega dela in 300 m višinske razlike. Njena povprečna zahtevnost je B/C, zadnji raztežaj pa D/E. Posebnost te poti je, da je z vsakega raztežaja možno sestopiti in ga obhoditi po lažji poti.

  

Že nekaj časa je bila v planu. Odločili smo se, da malo potreniramo, se preizkusimo in pripravimo na turo, ki je pred nami. Odpravimo se v četrtek, 24.8.2017, popoldan. Šest nas je bilo. Trije fantje in tri dekleta, vsi v zrelih, »najlepših« letih. Za dva osebna avta nas je bilo. Odpeljemo se s tržnice proti Lisci, vsi dobro razpoloženi, saj že dolgo, res dolgo (nekateri) nismo plezali. Pot do Lisce iz Hrastnika ni dolga. Dobre pol »urce« in smo tam. Nad vasjo Cerje parkiramo na urejenem parkirišču pri vodnem zajetju kjer je tudi večja informativna tabla. S parkirišča odkorakamo po asfaltu v hrib, ki se kmalu konča in nadaljuje kot makadamska cesta, po nekaj deset metrih zavijemo levo v gozd (ob odcepu je večja skala z markacijo ter večja smerna tabla). Smerokaz nas usmeri po strmi stezi po gozdu naprej v hrib vse do plezališča, ko se je pokazala stena. Navpična, z jeklenico in stopami, kot navpične lojtre kar naravnost visoko gor, v živo skalo. Vodnik Vojko, se je široko nasmejal in pomenljivo pokimal. Opremimo se: čelada, pas in samovarovalni komplet. Vse poteka pod nadzorom vodnika Vojka. Ja, bili smo kot vojaki v vrsti, eden po eden, vse se pregleda, vsaka sponka, če je vse pravilno pripeto in brez napak. Sledijo še navodila in prikaz pravilne uporabe opreme in plezanja, kaj se sme in kaj ne. Razporedimo se, in »GREMO«!

 

Zajamem sapo in se pripnem na jeklenico. Držim se z rokami in z nogami odrivam navzgor. Kar gre. Po navpičnem delu se je malenkost zravnalo in gremo naprej v užitke plezanja. Vidi se, da so pot pripravili alpinisti, saj je vsak raztežaj zelo zračen, prepaden in z lepim razgledom po dolini Save. Na nekih delih je tako, da nimaš kam stopiti: zgoraj jeklenica, vmes nekaj zraka, spodaj pa nič. Roke zelo trpijo. Zadnji raztežaj pa je za nas, ki nismo alpinisti prav ubijalski. Je malo dolg, nekaj malega jeklenih stop pa še nazaj visi – v prepad. Moški niso imeli težav. Ženske pa smo ga obhodile.

 

Veseli, da nam je uspelo se odpravimo na težko pričakovano pivo pred Tončkov dom. Bilo je vroče, čez 30 stopinj in vroče tudi od plezarije. Ja, skale imajo svoj čar ki se ga ne da opisati. Ko te zasvojijo te ne izpustijo več.

 

Dan se je nagibal h koncu. Čudoviti sončni zahod z vzletne točke kjer poletijo jadralni padalci in pogled na pokrajino nas je očaral. Še malo pa se bo stemnilo in dan se bo prevesil v noč. »Gremo«!, drugače bomo morali prižgati lučke (te namreč vedno nosimo s seboj iz preteklih izkušenj). Nazaj odhitimo po Pastirčkovi poti, ki je prijetna in še preden se stemni prispemo do parkirišča in od tu domov. 

 

Včasih moram poiskati te strme poti,

moram položiti nanje svoje roke

in stkati tiste čudno lepe vezi,

moram priti tja, kjer se zdi

da besede drugače zvene

in se drugače pogleda v oči.

Rudi Klinar

 

Besedilo: Renata Leskovšek

Fotografije: Stane Babič