Novica

Domov / 

Arhiv novic  / 

Novica

Nazaj

Iz zgodovine gradu Freudenek

Malo znana hrastniška srednjeveška dediščina

Na relativno majhnem slovenskem ozemlju se je skozi zgodovino pojavilo veliko gradov, dvorcev, graščin in dvorov. Če upoštevamo vse objekte, danes bodisi stoječe ali porušene, smo Slovenci lahko zelo ponosni na našo grajsko zapuščino, na Slovenskem je namreč skozi zgodovino izpričanih okoli tisoč grajskih stavb. Dosti jih stoji še danes, veliko je razvaljenih, ogromno pa jih je izginilo brez sledu.

Zasavska regija je bila v srednjem veku relativno nepomembna, na kar nakazuje tudi zelo majhno število grajskih objektov. Grajsko »bogat« je bil le skrajni zahod Zasavja torej območje Litije, kjer je stalo okoli trideset gradov.  Fevdalci so kot pomembno območje prepoznali tudi Izlake z okolico, kjer je stalo sedem gradov, manjši dvor pa še danes stoji na Podkumu. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi majhnega dvorca Prusnik, ki je nekdaj stal ob Savi med Zagorjem in Trbovljami. V tem članku pa se želim predvsem posvetiti gradu, ki je v srednjem veku stal na območju Hrastnika. Imenoval se je Freudenek, na njem pa so gospodarili sami grofje Celjski.

Grad se prvič omenja v listinah l. 1267, ko je Bruno Schauenburški (nem. Bruno von Schauenburg), štajerski deželi glavar in škof v Olomucu, za dobo enega leta nekemu Theodericu Stangerju dal v najem nekaj deželnoknežjih posesti, med njimi tudi castrum frevdenekk. O omenjenem Stangerju ni veliko podatkov, niti se ne ve, zakaj so mu bili gradovi podeljeni v najem, upravniki deželnoknežjih posesti namreč le-teh niso podeljevali kar tja v tri dni.

Tri leta kasneje, l. 1270, se grad spet pojavi v listinah, ko ga je češki kralj Otokar II. Přemysl, med drugim tudi vojvoda Štajerske, podelil koroški rodbini grofov Vovbrških. L. 1273 volilni knezi Svetega rimskega cesarstva na mesto nemškega kralja izvolijo Rudolfa, grofa Habsburškega. Kralj Rudolf I. Habsburški je leta 1278 v bitki pri Moravskem polju premagal Otokarja in tako postal nedvomni vojvoda Štajerske in drugih slovenskih dežel. Seveda so Otokarjeve listine postale neveljavne, zato je Rudolf Habsburški l. 1279 ponovno podelil gradove Saksenvart, Klausenštajn, Laško in Vreudenekk grofu Ulriku II. Vovbrškemu in njegovi ženi, Neži Badensko-Avstrijski. V začetku 14. stoletja so si ga po vojni s Habsburžani za dediščino češkega kralja prilastili grofje Goriško-Tirolski, v letih 1328 in 1329 je na gradu Freudenek kot goriški kastelan izpričan neki Peter z Liemberga. Končno l. 1336 Habsburžani grad zastavijo gospodom Žovneškim. Prvi iz dinastije Žovneških, ki je grad posedoval, je bil Friderik Žovneški, od leta 1341 kot grof Friderik I. Celjski. V arhivih je ohranjena še druga zastavna listina, datirana v leto 1368. Od takrat naprej pa vse do izumrtja rodbine 9. novembra 1456 je bila posest v zastavi grofov Celjskih.

V več knjigah se pojavlja napačen podatek, da je bil Freudenek v lasti grofov Celjskih. Grad je bil pravno-formalno v lasti štajerskega deželnega kneza, torej Habsburžanov. Le-ti so ga Žovneško-Celjskim zgolj zastavili, verjetno za dolgove, ki so nastali zaradi vojne službe Celjanov, ko so priskočili na pomoč Habsburžanom v vojni proti Ogrom in Čehom. Dati grad v zastavo nekomu pomeni, da si mu grad sicer prepustil v upravljanje, ker si imel do upnika določene neporavnane dolgove. Upnik pa je grad lahko obdržal toliko časa, dokler niso bili vsi dolgovi poravnani. Zastavni imetnik pa brez dovoljenja lastnika gradu ni smel uvajati nobenih novotarij (npr. na gradu niso smeli graditi, niso smeli zviševati podložniških dajatev ipd.).

Grad se v virih zadnjič posredno omenja l. 1444, ko dasta celjska kneza Friderik II. in Ulrik II. nekemu Petru Obračanu v zakup štiri kmetije pod Freudenekom. Verjetno gre za kmetije, ki so stale na območju Starega Hrastnika. Grad sta menda v času celjsko-habsburške vojne (1438-1443) dala porušiti prav celjska kneza sama. Celjska kronika iz 15. stoletja namreč govori, da so Celjani razvalili več svojih gradov, med njimi tudi Freudenberg (Freudeneck), stolp blizu Laškega (nem. Freudenberg, bei Tiffer ein Thurn). Zanimivo je, da Celjska kronika omenja zgolj stolp (thurn), ko pa je bil grajski kompleks verjetno diferenciran. Tukaj vidimo, da imata obe oznaki gradu različno pripono –eck in –berg. Ti dve priponi, ki sta bili v srednjem veku in tudi pozneje priljubljeni pri poimenovanju gradov, kažeta namreč na lokacijo, kjer stavba stoji (nem. berg- hrib, gora; eck- vogal, kot, rob neke posesti), zgodovinarji pa se strinjajo, da gre v tem primeru res za poimenovanje iste stavbe.

Ko so Celjani grad porušili, so podložniki s Starega Hrastnika kamenje z gradu verjetno porabili za gradnjo ali popravilo hiš, veliko kamenja pa je končalo v potoku Brnica, ki teče pod grajskim gričem. Zaradi takega ravnanja od gradu danes praktično ni ostalo nič. Nanj danes spominjajo le skromni ostanki na vrhu griča in pa kamenje,  ki leži raztreseno po pobočju. Morda pa je še danes na dnu brniške struge kak lep, obdelan kamen, ki je nekoč sestavljal grajski portal.

Postavlja se vprašanje, zakaj bi Celjani porušili prav grad, ki je bil v njihovi zastavi? Med raziskovanjem mi je na misel padla naslednja teorija. Grad Freudeneck je bil zgolj dobrih 16 km oddaljen od Celja, kar je v vojnem času relativno blizu, če ne že kar preblizu. Če bi se kak del habsburške vojske takrat polastil gradu, bi imel dejansko potem odprto pot do Celja, lahko bi rekli celo »odskočno desko« za napad na knežje mesto. Morda so Celjani dali grad porušiti prav iz razloga, da bi sovražniku preventivno preprečili morebitno izhodišče za napad na Celje iz južne smeri.

Od srednjeveškega gradu, ki je stal na koti 349 oz. t.i. Dolinškovi skali (menda tudi Pustova skala) takoj nad križiščem, kjer se cesta desno odcepi proti Celju, levo pa proti Hrastniku, je ostalo bore malo. Na vrhu griča, ki je danes na gosto poraščen z listavci, pa je še vseeno slutiti, da je nekoč davno nekaj stalo. Da se prebijemo do gradišča, moramo najprej prečkati prvi grajski jarek, ki ločuje grajski hrib od sosednjega travnika. Gre za najgloblji in najširši jarek, ki je danes na gosto poraščen s koprivami in trnjem. Po dokaj strmem pobočju na severni strani griča pridemo do vrha. Tam je gradišče, ki je nekako orientirano v smeri vzhod-zahod. Že na prvi pogled je jasno, da je morala vrh grebena nekoč izravnati človeška roka. Grajsko jedro je bilo na njegovi vzhodni strani, kjer je še danes dobro vidna zasuta luknja s premerom cca 1 m. Najverjetneje gre za ostanek nekdanjega grajskega vodnjaka, ki se je nahajal v predgradju. Vodnjaki so bili na gradovih vitalnega pomena sploh v primeru, če je bil grad na tako izoliranem kraju kot Freudenek oblegan.

Predgradje je bilo obdano z obzidjem, katerega fragment je ohranjen do danes. Gre za ostanke zidu, ki v dolžino merijo kakih 8-9 metrov, v širino pa slab meter. Kamni, ki tvorijo zid, so kamnoseško obdelani, prav tako pa se tu in tam najdejo sledovi malte, ki je nekoč povezovala kamne med seboj. Večinoma so iz apnenca, nekateri pa tudi iz lehnjaka. V predgradju so stala gospodarska poslopja kot npr. hlev ali pesjaki. Zid je viden na severni strani grebena, ki je bila v primeru napada najbolj izpostavljena, na vzhodni strani grebena pa se konča, ko se teren rahlo dvigne, in je lepo viden izravnan plato. Tu je verjetno stal palacij, jedro grajskega kompleksa, ki je bil namenjen za bivanje. Na skrajno vzhodni strani grebena, kjer se je palacij končal, se teren spet spusti in je viden še en lepo izravnan plato. Zahodno od predgradja pa najdemo še en morebiten jarek, ki v globino meri zgolj kak meter, nato pa še en izravnan plato, kjer je morda nekoč stal manjši vhodni obrambni stolpič. Na skrajno zahodni strani pa je moč videti še tretji grajski jarek, ki v globino meri kakih 6 metrov. Južna stran grebena je bila izjemno dobro zavarovana, saj greben preide v prepadno steno, pod katero šumi potok Brnica. Na prepadni steni je danes urejena plezana stena.

Med grebenom in prepadno steno so še danes vidni sledovi poti, ki je vodila na grad. Iz prakse lahko nekako sklepamo njen celoten potek. Verjetno se je začela ob samem vznožju hriba na zahodni strani, prečkala prvi jarek in se nadaljevala po pobočju v smeri vzhoda, nato se je pod platojem na skrajni vzhodni strani obrnila proti zahodu in potekala med grajskim obzidjem in prepadno steno na južni strani, dokler ni dosegla grajskih vrat. Tako urejene poti, ki so vodile do gradov, so imele predvsem obrambni pomen. S tako potjo je med hojo do gradu tvoja desna stran vedno obrnjena proti gradu. Če si predstavljamo, da si v srednjem veku vojak, ki napada grad, v desnici držiš meč, v levici pa ščit. Če je tvoja desna stran vedno obrnjena proti gradu, je ščit v levi roki brez funkcije. Tako si lahka tarča za branilce.

Skratka, grad je bil pozidan na zelo stisnjenem in neugodnem terenu in je verjetno iz doline deloval kot nekakšno »orlovo gnezdo«. O izgledu gradu je dandanes zelo težko govoriti, saj ni ohranjenih nobenih tlorisov ali upodobitev. Sklepam pa lahko, da je kljub prvi omembi l. 1267, ko se je kot arhitekturni stil že uveljavljala gotika, grad stal že vsaj na začetku 13. stoletja ali prej, kar pomeni, da je bil vsaj osrednji del kompleksa, torej palacij, iz romanske dobe. Palaciji so bili načeloma preproste dvonadstropne stavbe, pravokotnega tlorisa. Po obliki grebena lahko sklepamo, da je bil grad relativno majhen, saj na vrhu griča ni veliko prostora. Vsekakor bi nam morebitna arheološka izkopavanja na gradišču podala vsaj delni tloris gradu, po katerem bi ga lahko delno tudi rekonstruirali. Temelji so danes verjetno še ohranjeni, a prekriti s gozdnimi tlemi, zato niso vidni. Risanje nekih domnevnih skic Freudeneka na podlagi domišljije se mi ne zdi smiselno. Omembe vredno je tudi dejstvo, da je grajski hrib zaradi rudarjenja močno deformiran. Še danes pa lahko tu in tam najdemo kak lepo obdelan kamen v obliki pravokotnika ali kocke, sam pa sem našel dva kamna, ki imata zaobljen konec in poševno obdelan rob in bi utegnila biti fragmenta strešnikov.

 

Freudenek je v takratnem fevdalnem sistemu spadal pod laško gospostvo s sedežem v Laškem.  Grad je med tistimi, ki so zanj že kdaj slišali, poznan kot lovski dvor celjskih grofov. Delno je morda to že res, saj je bilo območje Hrastnika v srednjem veku pa vse do začetkov intenzivnega rudarstva v 19. stoletju poraščeno z gozdovi in bogato z divjadjo in možno je, da je celjska gospoda kdaj na lov zašla tudi v Zasavje. Širša okolica se še danes imenuje Tirberg. Po imenu sodeč so imeli lastniki gradu lahko v ogradi divjad, kar za srednji vek ne bi bilo nič nenavadnega.  Vendar pa je imel po mojem mnenju grad še drugo vlogo. Cesta iz Hrastnika pod grajskim gričem, ki danes v vodi do Rimskih Toplic in Celja, je obstajala že v srednjem veku. Ta pot je povezovala dolino reke Save z dolino reke Savinje in zatorej ni bila ravno nepomembna. Funkcija Freudeneka tam gor visoko na skali nad potjo je bila verjeto ta, da je varoval dostop iz doline Save v dolino Savinje in obratno. Za to so bili zadolženi celjski kastelani na Freudeneku. Vse od njegovega razpada v 15. stoletju je spomin nanj bledel. Zbledel je celo do te mere, da so grad iskali celo v okolici Zidanega mosta. Lokacija gradu je bila nejasna vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko si je gradišče ogledal dr. Ivan Stopar iz Celja, brez dvoma najslavnejši slovenski kastelolog. Ker v bližini ni izpričana nobena srednjeveška grajska stavba, je dr. Stopar tudi potrdil obstoj gradu na Pustovi skali in priporočil arheološke raziskave, ki pa žal še do danes niso bile izvedene.

Upam, da je kdo od bralcev izvedel kaj novega o srednjeveškem gradu nad Hrasnikom. Močno si želim, da bi se pristojni na občini Hrastnik čimprej začeli pogovarjati z arheologi, kako bi lahko izpeljali prej omenjena izkopavanja na gradišču. Le tako bomo lahko izvedeli še kaj novega o tem pozabljenem dvoru tam gor na skali.

Tim Šteferl
ljubiteljski zgodovinar



Slovar izrazov:
fevdalizem: gospodarsko-družbena ureditev pred kapitalizmom, v kateri je zemlja v lasti plemstva, obdelujejo pa jo podložni kmetje
deželni glavar: v fevdalizmu vladarjev namestnik v deželi
grof: plemič, za stopnjo nižji od kneza
kastelan: gospodar ali poveljnik gradu, načeloma iz vrst nižjega plemstva
portal: arhitektonsko poudarjen vhod v stavbo
gradišče: prostor, kjer je stal grad
predgradje: zunanji del gradu, kjer so bila gospodarska poslopja
palacij: stanovanjski del srednjeveškega gradu
kastelologija: pomožna zgodovinska veda, ki se ukvarja z gradovi

Literatura:
Brečko Stanko, Hrastnik skozi desetletja (1978)
Jakič Ivan, Vsi slovenski gradovi (1999)
Otorepec Božo, Grb trga Laško, Časopis za zgodovino in narodopisje (Laški zbornik, 1974)
Stopar, Ivan, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji – Spodnja Savinjska Dolina