Novica

Domov / 

Arhiv novic  / 

Novica

Nazaj

Proslava v spomin na pobite člane družine Hribar in borce Veličkove čete

Združenja borcev za vrednote NOB Hrastnik, Laško in Žalec so tudi letos organizirali spominsko slovesnost na Igrišah pri spomeniku, ki je posvečen žrtvam družine Hribar in borcem Veličkove čete. Tako se je ob 75-letnici tragičnega dogodka zbralo na slovesnosti v soboto, 21. julija, preko 400 udeležencev. Pričelo se je s prihodom praporščakov in himno rudarske godbe. Jani Medvešek, povezovalec programa, je še posebej pozdravil župana občine Radeče Tomaža Režuna, podžupana občine Žalec Ivana Jelena, predstavnika občine Hrastnik, poslanca državnega zbora in slavnostnega govornika Soniboja Knežaka, veterane vojne za Slovenijo, pohodnike iz Rečice, Zabukovice, s Kala in drugod.


V programu so sodelovali: Rudarska godba, moški pevski zbor Laško, recitatorka Olga Markovič, Hermina Lipar na harmoniki in Branko Zupan, pisec knjige Rdeči sneg na Igrišah.
7. marca 1943 je umrlo na Igrišah tragične smrti sedem zavednih Slovencev: trije partizani, trije domači in sosedov fant, ki je usodnega večera poslednjič prišel na javko. Iz goreče in od sovražnika obkoljene hiše se je z zvijačo in pogumom rešil le en partizan. Njihova imena so vklesana na spomeniku:
ALOJZ HAFNER-VELIČKO, JOŽE KOŠIR, ŠTEFAN VASLE, LEOPOLD HRIBAR, MARIJA HRIBAR, SLAVICA HRIBAR, MIMIKA HRIBAR, FRANCI HRIBAR, FRANCI RAMŠAK TER JERNEJ KOŠIR.
Po minuti molka in polaganju venca je spregovoril poslanec Soniboj Knežak. Med pozdravi je še posebej omenil Branka Zupanca, pisca knjige Rdeči sneg na Igrišah, v kateri je ohranjeno pričevanje preživele članice družine Marije Hribar – Mimike, kot so jo imenovali domači. Poleg Zupanca pa še Andreja Mavrija, ki je dogodke zapisal na podlagi arhivskih gradiv v svoji knjigi Laško pod kljukastim križem. Spomnil je na partizanski način bojevanja, ki se je pri nas lahko vedno oprl na podporo civilnega prebivalstva. To je partizanom na tako imenovanih postojankah – partizanskih javkah, izkazovalo pomoč pri oskrbi s hrano, dajanju zatočišč in skrbelo za dobro informiranost. In nadaljeval: »Ena izmed prvih partizanskih javk na tem koncu je bila Hribarjeva domačija na Igrišah, ki je vse od leta 1941 partizanom nudila pomoč v hrani ali zatočišču. Tako je bilo tudi usodnega dne v nedeljo, 7. marca 1943, ko so se ob mraku na Hribarjevi domačiji ustavili partizani pod vodstvom komandirja Alojza Hafnerja - Velička. Komandir Veličko je bil na tej kmetiji reden gost, saj se je njegova četa v glavnem zadrževala na območju Mrzlice in Gozdnika.


Ta večer je skupina raztrgancev skupaj z Nemci obkolila domačijo, kjer so v silovitem napadu ustrelili tako gospodarja in ženo, sina Francija, tri partizane ter sosedovega fanta Ramšakovega Franca. Edini, ki mu je po spletu srečnih naključij uspelo pobegniti, je bil partizan Jernej Košir. Domačijo kot tudi ostala gospodarska poslopja so Nemci zažgali. Marijo Hribar – Mimiko, njeno sestro Slavico in Laznikovega fanta pa so odpeljali v zloglasni celjski Stari pisker. Laznikovega fanta starega komaj šestnajst let so kasneje ustrelili pod Gozdnikom. Mimiko in Slavico pa so po dobrem mesecu zverinskih mučenj iz Celja premestili v mariborske zapore. Slavico so zaradi nosečnosti kasneje izpustili, Mimiko pa odgnali v Auschwitz, zatem pa septembra 1944 v taborišče Ravensbruick, kjer je prestajala grozodejstva in trpljenje ter dočakala svobodo in konec vojne.


Slovenci smo se z narodnoosvobodilno borbo uvrstili med tiste narode, ki so pomagali ustvariti današnji svetovni red. Skupaj z ostalo svobodomiselno Evropo smo bili Slovenci del zmagovite anti-nacistične koalicije in na to dejstvo smo in moramo biti še kako ponosni.


Na žalost del slovenske politike vztrajno zanika in potvarja našo polpreteklo zgodovino, kar je verjetno tudi eden od razlogov, da je ta del naše zgodovine izredno skopo vključen v novejše zgodovinske učbenike.«
Dejal je, da ga veseli, ker je ministrici za obrambo iz vrst Socialnih demokratov Andreji Katič prvič po osamosvojitvi uspelo sistemsko urediti sofinanciranje veteranskih organizacij in društev, katerih finančna sredstva so se pod to vlado podvojila.
»Slovenci moramo biti ponosni na našo preteklost. Potvarjanje zgodovine, ki smo mu priča, pa je treba vedno in povsod obsoditi. S ponosom na svojo zgodovino lahko z jasnim pogledom zremo tudi v našo prihodnost.
Ta misel je še posebej aktualna v časih, ko se ponovno srečujemo z  vzponom nacionalizmov tako pri nas kot tudi po Evropi. Vzpon skrajnih desničarjev v Nemčiji, dogajanja v sosednji Madžarski in Turčiji, begunska problematika ter vse večje socialne razlike so nevarna podlaga za netenje nezadovoljstva in posledično konfliktov.
Tudi pri nas smo bili v preteklih mesecih priča temu, da je del slovenske politike ob izdatnem, do danes še nepojasnjenem financiranju iz tujine, svojo volilno kampanjo gradil na netenju strahu pred begunci, na trditvah, da je v državi vse narobe in podobno. Ta del slovenske politike si za našo državo želi tako imenovano drugo republiko. Organizirajo vzporedne proslave, ustanavljajo lastne medije, spreminjajo himno, ustanavljajo uniformirane skupine tako imenovanih pripadnikov Narodne garde in podobno.
Politika, ki temelji na izključevanju in omejevanju svobode govora ter netenju strahu ni dobra popotnica za bivanje v državi, za katero si prizadevamo, da bi slonela na temeljih vrednot NOB, kot so solidarnost, strpnost, upoštevanje in sprejemanje drugačnosti, spoštovanju človekovih pravic, svobode medijev.«
Spregovoril je še o sestavljanju nove vlade in zaželel, da bi se uspešno spopadla s težavami v zdravstvu, s slabim socialnim položajem upokojencev – generacij, ki so to državo zgradile.
»Samo dva milijona nas je Slovenk in Slovencev in ne moremo si privoščiti politike izključevanja, temveč moramo združiti moči za boljši jutri naših državljank in državljanov,« je zaključil.
Sledile so točke kulturnega programa, med katerimi je pisatelj Branko Zupanc prebral odlomek iz svoje knjige. Prvič so prebrali tudi pismo Slavka Hafnerja – Nika, ki je po tragediji na pogorišču napisal pismo svojemu bratu Alojzu Hafnerju – Veličku.


Sledil je družabni dogodek, kjer so se srečevali prijatelji in znanci.



Fanči Moljk
Fotografije: Soniboj Knežak in Andrej Mavri