Novica

Domov / 

Arhiv novic  / 

Novica

Nazaj

Sovretov pohod 2014

V soboto, 4. oktobra 2014, smo spet počastili spomin Antona Sovreta, našega velikega rojaka, s pohodom v Šavno Peč, njegovo rojstno vas. Pozdravil jih je Zdravko Teršek, predsednik KS Krnice-Šavna Peč. Tokrat je bilo največje število pohodnikov doslej, čeprav vremenske napovedi niso bile obetavne. »V zvezek Turističnega društva, ki je skupaj z občino organizator pohoda, se je vpisalo z dolske strani 75, s hrastniške pa 148 pohodnikov,« je povedala Radojka Odžič, ki spremlja te podatke. Kot prejšnja leta se jih priključi še kakšnih sto  - iz bližnjih vasi ali pa se pripeljejo z avtomobili.

 



Poleg tega, da so vzeli Hrastničani to pot za svojo, je gotovo pritegnil pohodnike napovedan privlačen program – zadolžena Knjižnica Antona Sovreta  -  kjer so nastopile Coronke, odlična vokalna skupina  pojočih učiteljic iz Boštanja pri Sevnici. Ena izmed njih – Nataša Kreže, je postala pred kakšnima dvema desetletjema celo naša krajanka. Vedno so  simpatični najmlajši nastopajoči; tokrat so bile najmlajše mažoretke Steklarne Hrastnik, ki so s tremi točkami navdušile gledalce. Na  prijateljstvo Antona Sovreta s pisateljem Vitomilom Zupanom pa je spomnila Rebeka Durnik, šolarka iz Šavne Peči, ki je prebrala njegovo Zasebno hvalnico. Letos se spominjamo stoletnice njegovega rojstva.

Najbolj imenitna točka kulturnega programa pa je bil seveda govor Tine Mahkota, slavnostne gostje letošnjega pohoda. Lahko bi rekli, da jo je z našimi kraji povezal ravno Sovre, ker je lani prejela Sovretovo nagrado za prevod Dublinčanov. Takoj smo zastrigli z ušesi in se spomnili, da izvirajo  njene korenine po očetu iz Zasavja. Torej je Sovretova nagrajenka tudi naša! Ni trajalo dolgo, da smo se z njo povezali in o tem kaj več pogovorili. Z največjim veseljem je sprejela povabilo, da bo šla na pohod in nagovorila zbrane obiskovalce pa tudi za Sovretov večer 4.decembra 2014 že imamo njen pristanek za pogovor. Priznala nam je, da je prišla že lani pred dolsko šolo s svojo hčerko Marušo in ji pokazala, kje se je rodil njen dedek Ante Mahkota, velik alpinist, novinar in pisatelj. Tokrat pa sta s hčerko v dolsko šolo tudi vstopili in si pogledali, kje je bil rojen in kje  je stanovala štirideset let njegova mama Pavla Mahkota, legendarna učiteljica. Mnogi starejši so v Šavni Peči stopili do nje in ji ganjeno pripovedovali, kako radi so jo imeli in kako je s svojo aktivnostjo dala pečat našim krajem. Tudi Tina Mahkota je bila ganjena nad  toplim sprejemom ljudi in še posebej  ob pesmi Marjane Deržaj Zvončki in trobentice, njene matere, ki so jo zapele Coronke. Izjemne acapello priredbe Borisa Pokorna doslej še ni slišala.

Kasneje si je vzela čas še za nekaj obiskov okoliških krajev. »Navdušena sem nad čudovitimi kraji, ki sem je poznala doslej samo iz pripovedovanja: Gore, Kovk, Kopitnik, Marno, Črdenec, Dol …,  zdaj pa so pred mano oživeli. Gotovo jih bom še kdaj obiskala s svojo družino in prijatelji …!«

Jani Medvešek, ki je povezoval program, je na koncu povabil  na mini amfiteater ob spomeniku devet posameznikov, ki so prišli na pohod že petkrat (Anita Greben, Vera Deželak, Gaja Kolenc, Rudolf Križanec, Zdenko Jurinič, Vid Jerič, Jožko Potočnik, Iris Potočnik, Blaž Klančišar), eden pa si je zaslužil priznanje za deseti pohod - Anton Mežnar. Podelila jih je pobudnica poti Fanči Moljk.

Pohodnike so povabili tudi v bližnjo kaščo, kjer je skrinja s Sovretovimi knjigami in etnografskimi predmeti; pojasnjevala sta Liljana Oplotnik kot predstavnica KRC- a in Milko Plahuta – član TD. V domu KS pa si je bilo mogoče ogledati  multivizijsko predstavitev in predstavitev panojev, kjer imajo slikovni in pisni material o Šavni Peči – z razlago Karmen Grbec, predstavnice TIC Zasavje, Mladinski center Trbovlje.

Oboje si je mogoče pogledati tudi vse druge dni v letu, le najaviti se je potrebno nekaj dni prej na Kulturno rekreacijski center Hrastnik. Povejmo še, da so obiskovalci Sovretove rojstne vasi pohvalili postrežbo v Krnicah, kjer so krajani pripravili bogat prigrizek. Na Kovku pa so pri Doberšku spekli potico in ponudili okusen čaj.  Tudi gostinska ponudba Alfa-mikra d.o.o. z bogračem ni zatajila. Na prodajni  stojnici so se predstavili: Čebelarsko društvo Hrastnik, Kamnoseštvo Šergan in Zeliščni vrt Cvetka.

S potjo, ki je predvsem z Dola na začetku precej strma, so bili pohodniki zadovoljni. Zanjo je poskrbel kot vsa leta doslej Toni Paulič predsednik TD Dol s pomočniki, iz hrastniške strani pa Vid Jerič. Obe poti sta slikoviti in nezahtevni, otroci iz mestnih okolij pa imajo priložnost spoznati podeželje. Lahko pobožajo krave, ki pridejo iz radovednosti čisto blizu ali pomahajo konjem in ovcam, ki opazujejo nenavadne obiskovalce bolj od daleč.

V tem okolju je svoja otroška leta preživljal tudi naš Anton Sovre.

Besedilo in fotografije (spodaj): Fanči Moljk

 

 Več fotografij si lahko pogledate tudi v galeriji Branka Klančarja, ki jih najdete na >>tej povezavi<<.

 

Govor Sovretove nagrajenke Tine Mahkota na 11. pohodu po Sovretovi poti v Šavno peč - 4. 10. 2014


Spoštovane krajanke in krajani, udeleženke in udeleženci 11. pohoda po Sovretovi poti, dragi prijatelji in znanci,

v veliko veselje mi je, da mi je, kot bi dejali stari, sojenica Kloto s svojo preslico nasnula niti, ki so me danes pripeljale na Sovretovo pot in sèm k vam, v Šavno Peč, ter mi naklonila to čast, da vas smem ob tej priložnosti na kratko nagovoriti.
 
Današnjega prekrasnega dne ne doživljam zgolj kot slavljenja in čaščenja spomina na vašega, na našega, velikega rojaka Antona Sovreta, klasičnega filologa, humanista in prevajalca. Njegov obsežni in v marsičem vse do današnjih dni nepreseženi opus je vam, domačinom, in vsem, ki spoštujemo njegov spomin, dobro poznan. V svojih različnih javnih vlogah je bil Sovre tudi dolgoletni vseučiliški profesor, literarni zgodovinar, prosvetni inšpektor in dramaturg, a najglobljo sled je v slovenski kulturi pustil s prevajalskim delom, za katero je postalo njegovo ime pojem in najvišje merilo.

Zame in za moje bližnje sopotnike pa je bil današnji pohod z Dola pri Hrastniku do Šavne Peči v družbi Sovretovih rojakov več kot pietetno dejanje: in sicer zelo osebno in čustveno potovanje in doživetje. Vse do nedavnega je bila namreč, če se izrazim s prispodobo, Sovretova pot zame predvsem in zgolj poklicna pot, na katero sem kot literarna prevajalka stopila pred dvema desetletjema in pol. Danes in v miselnih pripravah na ta slavnostni dan pa se je Sovretova pot zame razprla in odprla tudi kot pot k sebi, pot k mojemu rodu in izvoru.

V domači knjižni omari sem poiskala in odpihnila prah s knjige, v kateri sem v otroških letih kot bralka prvič uzrla nenavadno zveneč in v izogib nesporazumom s krativcem ozaljšani priimek Sovre. Homer, Odiseja. »Slovenski mladini pripoveduje Anton Sovrè«. Izdaja iz leta 1951. Gre za Sovretovo prozno priredbo, za njegovo prepripovedovanje znamenitega Homerjevega epa, ki ga je kajpak prevedel tudi v verzih, in je leta 1966 tudi izšel v integralni obliki.

V predgovoru Sovre brez odvečnega dvigovanja pedagoškega kazalca piše o geografski resničnosti mnogih krajev Odisejevih pustolovščin, »katerih lego je moč natanko ugotoviti ali jo vsaj domnevno nakazati.« In prav resničnost krajev, od koder je bil doma veliki prevajalec, je naposled tudi zame z udeležbo na današnjem pohodu postala resničnost. Geografska resničnost Sovretovega rodu je bila torej Šavna Peč, tu se je rodil leta 1885, in od tu krenil, kot je dejal v intervjuju, ki je bil leta 1955 objavljen v reviji Tovariš, na »pot od čuvajnice do Akademije«. Ta vizionar in žlahtni človek evropske usmeritve je s svojim delom vselej opozarjal, da Slovence vežejo z Evropo globoke korenine humanizma.

In če nas smem na tem mestu za hip popeljati še dlje v zgodovinsko in kulturno oddaljenost: v geografsko resničnost, ki ostaja zabrisana in skrivnostna, mi dovolite, da omenim še to, da datum vsakoletnega Sovretovega pohoda na prvo oktobrsko soboto kajpak ni naključje, marveč je bil izbran zaradi bližine z Mednarodnim dnem prevajalcev, 30. septembrom. Mednarodna zveza prevajalcev, ki ima sedež v Parizu, je leta 1953 razglasila za svoj praznik dan, ko je daljnega leta 419 ali 420 v Rimu umrl sveti Hieronim, duhovni učitelj in učenjak ter prvi prevajalec Stare zaveze iz hebrejščine v latinščino. Danes je zavetnik učenjakov, učiteljev, študentov in prevajalcev. Njegov rojstni kraj buri domišljijo in znanstveno preučevanje že zelo dolgo, kajti geografska resničnost tu ostaja nejasna in izmuzljiva. Izročilo pravi, da je bil Hieronim rojen v rimskem naselju Stridon, »na meji med Panonijo in Dalmacijo«. Zgodovinarji v zadnjem času ta kraj vse natančneje umeščajo v bližino Ilirske Bistrice, v neposredno bližino današnje vasi Starod na obrobju Čičarije v ilirskobistriški občini. Staro antično gradišče nad vasjo in bližina nekdanje rimske ceste, ki je povezovala tržaški zaliv s Kvarnerjem, dajeta slutiti živahnost in pomembnost te lokacije. Stridon so do tal porušili uporni Goti leta 378. Številne cerkve, posvečene svetemu Hieronimu, v tistih krajih potrjujejo te domneve. Smelo bi torej smeli reči, da ima prevajanje in prevajalci v naših krajih resnično dolgo tradicijo.

A naj se iz krajev, ki jih je morebiti ustvarila fantazija in nemara sodijo bolj v kraljestvo pravljic, vrnemo v geografsko resničnost tukajšnjih krajev, Sovretovih krajev. In zdaj mi dovolite, da vas nagovorim bolj osebno. V knjigi, ki sem jo omenila na začetku, je namreč tudi lastnikov podpis z modrim penkalom: Mahkota Antek, podpis mojega očeta. In tu me Sovretova pot že pripelje v bližino izvora mojega rodu. Namreč nedaleč od tod smo doma po očetovi strani, iz Radeč pri Zidanem mostu, nato pa je od tridesetih let minulega stoletja na Dolu pri Hrastniku več kot 40 let službovala kot učiteljica prvega razreda Pavla Mahkota z možem Milanom, prav tako učiteljem, ki je umrl že med vojno. In v dolski šoli je bil rojen tudi moj oče in zaradi krute zareze vojnih let in izgnanstva, v njej nato obiskoval šele četrti razred leta 1945. Sama sem to poglavje svojega rodu izkusila zgolj posredno, saj sem bila rojena dvajset let pozneje in Dola v otroštvu in mladosti nisem pogosto obiskovala. Vseeno pa so pripovedi o njem, o tukajšnjih ljudeh in krajih, nesporno zaznamovale tudi moje najgloblje bistvo. Imena krajev, ki sem jih ob današnjem pohodu prvič videla, so začela mitično vstajali v mojem spominu: Kovk, Marno, Gore, Turje,  Kopitnik ... In zelo sem bila počaščena, ko ste me tukajšnji prebivalci ob lanskoletnem prejemu Sovretove nagrade nekako vzeli za 'svojo'. Prav zato sem se današnjega pohoda udeležila še s toliko večjo radostjo, iskreno radovednostjo in vnemo.

Preden sklenem, bi se rada znova pomudila pri delu moža, čigar spomin slavimo danes. V eni od mojih najljubših knjig, v Herodotovih Zgodbah, ki jih je mojstrsko prevedel Sovre, beremo, da je Herodot iz Halikarnasa »ta poročila zbral in zapisal, da ne bi s časom zamrl spomin na to, kar se je godilo po svetu, zlasti pa, da bi se ne pozabile velike, občudovanja vredne storitve tako Helenov kakor Barbarov, in zakaj je prišlo do vojne med njimi.«

Današnji bralci literarnih del ne beremo več zato, da bi v njih našli kake zgodovinske ali geografske namige. Knjige beremo, ker se nam zdi, da odpirajo okna v naše življenje. In ta vzgib se vselej zrcali tudi v dobrih prevodih. Oskrbljeni z vokabularjem in gramatiko se prevajalci od vekomaj – od davnega Hieronima prek naših najzgodnejših Trubarja, Dalmatina, Linharta, Prešerna, če omenim samo najsvetlejša imena, pa vse prek Antona Sovreta, Janka Modra, Radojke Vrančič in sodobnih rodov prevajalcev – vselej trudimo prevajati … njihova skrivna bistva.