Novica

Domov / 

Arhiv novic  / 

Novica

Nazaj

Kontaktni podatki

Kontaktni podatki Občine Hrastnik

Občina Hrastnik
Pot Vitka Pavliča 5
1430 Hrastnik

Tel.: 03/56 54350
Fax.: 03/56 54369
E-pošta: obcina.hrastnik@hrastnik.si

Poslovni čas Občinske uprave
Pon, tor, čet: 8:00-15:00
Sre: 7:00-17:00
Pet: 8:00-13:00

 

Uradne ure
Pon, tor: 8:00-12:00 in 13:00-15:00
Sre: 7:00-12:00 in 13:00-17:00
Pet: 8:00-13:00

Imate vprašanje
Pišite nam, če imate vprašanje

Sovretovo nagrado za leto 2019 podelili v Knjižnici Antona Sovreta

Sovretova nagrada je najvišje priznanje  na področju prevajanja in navadno jo podelijo na sedežu Društva slovenskih književnih prevajalcev v Ljubljani. Letos pa je ta pomemben dogodek na povabilo Knjižnice Antona Sovreta Hrastnik in Občine Hrastnik potekal v Hrastniku.


Sovretova nagrada je stanovsko priznanje za posebno uspele prevode leposlovnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino, poimenovano po Antonu Sovretu, izjemnem slovenskem klasičnem filologu in prevajalcu. Podeljuje jo enkrat na leto Društvo slovenskih književnih prevajalcev ob finančni pomoči Javne agencije za knjigo Republike Slovenije za najboljši leposlovni prevod v minulih dveh letih oziroma v tekočem letu ali za življenjsko delo.


Letos je o predlaganih prevodih presojala komisija v sestavi Lijana Dejak, Aleš Berger, Majda Kne, dr. Matej Hriberšek in dr. Nada Grošelj, predsednica komisije. Društvo je nagrado prvič podelilo leta 1963. Takrat se je imenovala  nagrada DSKP, od leta 1964 pa se imenuje Sovretova nagrada.


 “S podelitvijo nagrade bo tako Hrastnik  širši javnosti pokazal, da je kraj kulturno zelo bogat in vreden obiska,” je dejal župan Marko Funkl ob pozdravu. Sovretova nagrada je po mnenju Funkla na področju prevajanja to, kar je za filmarje Vesna, za igralce Borštnikov prstan, za filmarje Vesna, za pisatelje Jenkova nagrada ali za izjemne kulturnike Prešernova nagrada. Župan in direktorica knjižnice Mateja Planko sta tudi čestitala letošnjima Sovretovima nagrajenkama Bredi Biščak in Tatjani Jamnik. Pogovor z nagrajenkama pa sta vodili Alenka Jovanovski in Simona Solina.


Nekaj besed je namenila prevajalstvu tudi predsednica DSKP dr. Đurđa Strsoglavec in izrazila hvaležnost, da so lahko podelili nagrado v Hrastnik. »Še posebno me veseli, da je prisoten tudi župan Marko Funkl, kar je na podelitvi teh nagrad prava redkost.«


Utemeljitvi:
Bredo Biščak poznamo kot plodovito prevajalko leposlovnih in družboslovnih del, spisanih v angleškem jeziku. Med »njene« avtorje sodijo imena, kot so Virginia Woolf, Vladimir Nabokov ali Hanif Kureishi, v zadnjih letih pa se jim je pridružil še ameriški pisatelj John Williams (1922–1994): leta 2015 z odmevnim romanom Stoner in leta 2018 s svojim najuspešnejšim romanom Avgust (Augustus, izvirnik je izšel leta 1971).
Naslovni junak je Gaj Julij Cezar Oktavijan, prvi rimski cesar ali bolje princeps, »prvak«, ki ga poznamo predvsem s častnim vzdevkom Augustus, »Vzvišeni«. Knjiga je roman v pismih, ki so kronološko pomešana; iz njih se izriše življenjska pot tega pomembnega rimskega vladarja, podpisSovretovem kraju.ujejo pa jih Avgust sam in njegovi sodobniki, med njimi Gaj Julij Cezar, ki je bodočega Avgusta posinovil in mu dal svoje ime, Avgustova hči Julija, ki jo je ta zaradi domnevne nemorale izgnal na otok Pandaterija, pa Mark Antonij, govornik Mark Tulij Cicero, Gaj Cilnij Mecenat (po katerem se podpornik umetnosti v slovenščini imenuje »mecen«) in drugi. Slovenski prevod verodostojno odslika rahlo starinsko patino na sicer povsem sodobni angleščini in s tem prispeva k potujitvenemu učinku, ki se izvrstno ujema z izvirnikom. Poleg tega, da se je prevajalka poglobila v rimsko zgodovino in realije ter v večni problem slovenjenja antičnih imen, si je tako na ravni skladnje kot na ravni besedišča prizadevala dodobra premleti informacijo, ki jo besedilo podaja, in jo izraziti čim bolj idiomatično. Še več, v prevodu so nekateri podatki točnejši kakor v izvirniku. Rezultat je knjiga, ki je po vsebinski plati zahtevno branje za sladokusce (zahtevno med drugim zaradi nekronološkega pristopa), jezikovno pa v splošnem gladka in lahkotno tekoča, tako da brez primerjave z izvirnikom niti ne zaslutimo, kakšne miselne akrobacije se skrivajo v slovenskih stavkih.


Tatjana Jamnik je ustvarila že prav obsežen prevajalski opus iz poljske in predvsem iz češke književnosti. Pred desetimi leti je za prevod Sežigalca trupel Ladislava Fuksa prejela nagrado Radojke Vrančič, priznanje za mladega prevajalca, in odtlej v svojih prevodih ustvarila prepoznavno in jasno poetiko. Ta se je izrazila tudi v njenem prevodu romana Zgodovina svetlobe (Dějiny světla, 2013) češkega pisatelja Jana Němca.
Gre za s širokim zamahom izpisano biografsko fresko o češkem fotografu Františku Drtikolu, ki ga pripovedovalec spremlja – v obliki drugoosebnega nagovarjanja – od deških let v rudarskem mestu Přibram ob koncu 19. stoletja prek študija v secesijskem Monakovem do zrelih, vsestransko turbulentnih let. Jezikovne plasti pripovedi so mnogotere in njihov razpon velikanski: od stilizirane pogovorščine in narečij do uporabe arhaično obarvanega besedišča (utemeljenega z izhodiščnim besedilom) kot dela sodobnega jezikovnega repertoarja, od jezikovnih obrazcev do jezikovnih invencij.
Tatjana Jamnik je suvereno sledila različnim ravnem in dinamikam izvirnika, uporabljala knapovsko besedišče idrijskih rudarjev ter poustvarjala emocionalno napetost razglednic z bojišč prve svetovne vojne, kot tudi esencialno in razredčeno govorico romanesknega lika, ki doživlja duhovno preobrazbo. V tem pogledu je mojstrsko posnela jezik same »svetlobe«, ki proseva iz romanesknih strani, prevod pa odlikuje tudi izredno bogat besedni zaklad, zaradi katerega ob branju še bolj uživamo, saj izpričuje izjemne izrazne možnosti slovenščine.
Pri oblikovanju slovenske podobe Zgodovine svetlobe Jana Němca je prevajalka vnesla razsežnosti, za katere sta potrebna premišljena strategija in tudi pogum. Rezultat je visoko kakovosten in si zasluži nagrado.
 
Sledilo je družabno srečanje, na katerem so si obiskovalci ogledali tudi priložnostno razstavo nagrajenih prevodov. V tem letu so v knjižnici namreč vzpostavili posebno zbirko Sovretovih nagrad, kjer so zbrani vsi nagrajeni prevodi, ki jih hrani hrastniška knjižnica.  
 
Tekst in fotografije: Fanči Moljk