Novica

Domov / 

Arhiv novic  / 

Novica

Nazaj

Kontaktni podatki

Kontaktni podatki Občine Hrastnik

Občina Hrastnik
Pot Vitka Pavliča 5
1430 Hrastnik

Tel.: 03/56 54350
Fax.: 03/56 54369
E-pošta: obcina.hrastnik@hrastnik.si

Poslovni čas Občinske uprave
Pon, tor, čet: 8:00-15:00
Sre: 7:00-17:00
Pet: 8:00-13:00

 

Uradne ure
Pon, tor: 8:00-12:00 in 13:00-15:00
Sre: 7:00-12:00 in 13:00-17:00
Pet: 8:00-13:00

Imate vprašanje
Pišite nam, če imate vprašanje

V Knjižnici Antona Sovreta razstava o Francetu Kozarju

V Knjižnici Antona Sovreta Hrastnik je ob 115. obletnici rojstva in ob 75. obletnici smrti na ogled razstava o hrastniškem rojaku Francetu Kozarju, rudarju, partizanu ter delavskem pesniku in pisatelju.

 

Avtorica razstave, bibliotekarka Ana Černuta Deželak, je povedala: »V knjižnici smo Kozarjevo življenje in opus obravnavali februarja lansko leto v domoznanski skupini Kufe klub, kjer enkrat na mesec obravnavamo ljudi in dogodke, ki so bili nekoč ali so danes na kakršenkoli način povezani s Hrastnikom in Dolom. Ker smo ugotavljali, da sta tako njegovo življenje kot tudi delo premalo poznana, sem se odločila, da v decembru o njem pripravim še razstavo.«


Objavljamo še nekaj faktografskih podatkov:
France Kozar se je rodil v Hrastniku 7. februarja 1904 v rudarski družini. Datum 3. 2. je napačen. Pri treh letih je ostal brez očeta. Kot majhen deček se je zaposlil kot pastir pri Rotarjevih v Prapretnem. Pri dvanajstih letih je postal pomožni delavec v hrastniški steklarni, po treh letih se je prestavil na rudnik in postal kurjač na rudniški lokomotivi. V šolskem letu 1929/1930 se je vpisal v rudarsko šolo v Celju, ki jo je dve leti kasneje uspešno končal. Do druge svetovne vojne je delal v rudnikih v Velenju, v krajih po Srbiji in nazadnje v Trbovljah, dokler ni bil 22. junija 1941 interniran v nemško taborišče Mauthausen. Tam je spoznal pisatelja Ivana Potrča, ki mu je posvetil črtico Kaj pa sončnice, Kozar? V partizane je odšel 5. julija 1944. Najprej je deloval na Dolenjskem, jeseni tega leta pa že v Savinjski dolini. Tam je bil tudi ustreljen med 16. in 20. decembrom. Njegov grob je neznan.


Deloval je v delavsko-izobraževalnih društvih, pisal pesmi, črtice in reportaže s socialno problematiko, z njimi je med drugim sodeloval v antologiji Knjiga drugova. Dve leti je urejal strokovno glasilo Tehnični nameščenec in zanj tudi sam veliko pisal. Leta 1932 je Ljubljanski zvon objavil njegovo pesem Nad kotlinami. Svojo edino pesniško zbirko Izpod zemlje je izdal v samozaložbi leta 1941, nekaj njegove literature najdemo še v zbirki Šarabanka. Smrt mu je preprečila uresničitev nadaljnjih literarnih načrtov: zbirke pravljic Jamske pripovedi, zbirke avtobiografskih črtic in novel Peter Rijedov in zbirke pesmi Nove celine.


Še nekaj zanimivosti:
• župnik je pri krstu Francetovega očeta v krstno knjigo pozabil vpisati strešico na z in tako je iz priimka Kožar nastal priimek Kozar
• Francetov oče je bil rudar, bil pa je tudi spreten brivec, ki je hodil svojo dejavnost opravljati k rudniškemu ravnatelju
• France se v osnovni šoli ni rad učil, rad pa je bral knjige – tako doma, kot med opravljanjem pastirske službe (in večkrat pozabil na krave)
• domači so ga klicali Francluh
• zaznamovala ga je knjiga Hlapec Jernej in njegova pravica Ivana Cankarja, ki jo je večkrat prebral v obdobju, ko je delal v hrastniški steklarni (poistovetenje z glavnim junakom)
• po značaju je bil miren in resen, celo življenje je rad obiskoval planine
• Vilko Ivanuša (uradnik in književnik, živel v Zagrebu) je bil zelo dober Kozarjev prijatelj v odrasli dobi. Z njim sta si dolgo dopisovala, brez da bi se osebno poznala
• imel je bogato knjižnico, ki mu je služila za literarno delo; vse svoje knjige je opremil s podpisom in datumom, kdaj je knjigo kupil.
• znal in izpopolnjeval se je v naslednjih jezikih: nemščina, angleščina, italijanščina, esperanto (kot samouk)


Avtorica dodaja: »Kozar je ob svojem težkem garanju za življenjski obstanek našel energijo in voljo, da je veliko bral, se učil in se s svojem znanjem povzpel v krog izobražencev.«  Kot je v svoji seminarski oz. diplomski nalogi, ki je glavni vir razstave, zapisala slavistka Frančiška Ovnič, poročena Mlakar: »Njegovo literarno delo – sam ga je imenoval manuelsko – je bolj slika njegove velike prizadevnosti, kot izraz pristne umetniške biti, a tudi samo zaradi tega zasluži vso pozornost.«


Razstava je skromna v smislu avtorskih del, saj je Kozar izdal samo eno pesniško zbirko. Vseeno pa si obiskovalci lahko preberemo prvo objavljeno pesem, pesmi, s katerimi mu je uspel preboj med literarne vrste, največkrat objavljeno pesem (Fabriškim kaminom), najpogosteje brano pesem na prosvetnih večerih društev Svoboda in Zarja …


Na ogled je tudi fotografsko gradivo, obiskovalci pa lahko vzamejo delček Kozarjeve poezije tudi na listku in ga vzamejo s seboj (Kozar »na poti«).


V knjigi vtisov beremo:
Na privlačen  način sem izvedela veliko novega. Preprosto, estetsko, nevsiljivo – super! Posebej všečna se mi zdi ideja, da lahko Kozarjevo pesem vtaknem v žep in jo preberem, ko mi ustreza.


Razstava bo na ogled do začetka februarja.


Tekst in fotografije: Fanči Moljk