Novica

Domov / 

Arhiv novic  / 

Novica

Nazaj

Vrh Kilimanjara osvojili tudi štirje Hrastničani

            

Kilimanjaro je najvišji vrh črne celine, ki mu rečejo tudi streha Afrike. Ljudi vznemirja dejstvo, da je na gori sredi vroče Afrike  sneg. Tako ni čudno, da je Kilimanjaro pritegnil tudi štiri Hrastničane: Zvonko in Vojka Zupančič ter Alenko in Robija Halzer. V skupini so bili še Gregor in Zdenko iz Zreč ter Mirko iz Ljubljane. Vodja skupine Dušan Weber pa je že stari znanec zasavskih in posavskih popotnikov.


Po treh najlažjih dostopih, imenovanih Marangu, Rongai in Machame, lahko vrh osvoji vsaka zdrava, dobro telesno pripravljena oseba, saj vzpon alpinistično ni zahteven. Letno se poskusi vzpeti na vrh okoli 15.000 ljudi, od katerih jih 40 odstotkov vrh tudi doseže. Vzpon na Uhuru Peak (Vrh svobode, 5895metrov), najvišjo točko gore, povzroča namreč težave s pomanjkanjem kisika in višinsko boleznijo.


Skupaj s tanzanijskimi vodniki so startali dne 6.7.2017 in se prvi dan pov-zpeli z višine 1840m do prve koče na višini 2720 metrov, kar je trajalo štiri ure. Do druge, na 3720 metrov, so hodili 5 ur. Tretji dan so do zadnje koče Kibo na višini 4720 metrov porabili 6 ur. Do vrha so se odpravili malo pred polnočjo, ob polni luni. Čakal jih je vzpon po melišču, ki ga lahko primerjamo s 30 melišči Mojstrovke. Povedali so, kako jih je presenetila neomadeževana narava. »Niti ene smeti nismo opazili na vsej poti.«


»Bili smo oblečeni kot medvedi, a nas je zeblo kot še nikoli,« je povedala Alenka in razložila, kaj vse je imela na sebi.


Zvonka pa je pripovedovala, kako so hodili. »Deset metrov in počitek. Pa spet deset metrov in počitek Zraven sem si ves čas govorila, naj zdržim. Pomanjkanje kisika je bilo zelo hudo. Da bi videl, če sem še prisebna,  mi je Vojko zastavljal  vprašanja iz poštevanke. Ko je posijalo sonce, je bilo malo bolje.«


Na vrhu so zapeli slovensko narodno  Rastejo v strmi gori  in vriskali od navdušenja. Za vzpon na vrh in povratek do koče  so porabili 12 ur. Pravo srečo, ponos in olajšanje  pa so v vsej veličini začutili šele nazaj grede.


Naslednje dni so si v Tanzaniji ogledali še plantažo kave, narodna parka Lake Manyara in NgoroNgoro, kjer so od blizu opazovali slone, žirafe, opice, zebre, hijene, nosoroge, leve in še številne ptice ter druge divje živali. V masajski vasi so poskakovali skupaj z Masaji, ki skačejo višje kot Slovenci. Skupaj z Bušmani so odšli na lov. Obiskali so tudi gostoljubne  domorodce Datoge. Za konec potovanja pa so si privoščili še sončne zaho-de, plavanje z delfini in uživanje v modro zelenih lagunah Zanzibarja.


Številni obiskovalci niso bili deležni samo suhoparnega predavanja; lahko bi rekli, da je bila prava predstava z iskrenimi izpovedmi in slikovitimi  opisi podviga vseh štirih. Piko na i pa je dal mali Maks, ki je za zaključek zapel vseh šest kitic pesmi Rastejo v strmi gori.

 

 

Fanči Moljk

Fotografije: R. in A. Halzer in F.M.