Novica

Domov / 

Arhiv novic  / 

Novica

Nazaj

Zadnje slovo od Anteja Mahkote na Plečnikovih Žalah

 

V četrtek, 20. decembra 2018, so v Ljubljani pospremili na zadnjo pot Anteja Mahkoto številni žalujoči. Na Plečnikovih Žalah so se zbrali sorodniki, prijatelji, novinarski kolegi, alpinisti, gorski reševalci s praporji in drugi.

 

Najprej je strnil nekaj spominov na Antejevo vsestransko dejavnost Ali Žerdin, komentator in urednik Sobotne priloge Dela. V zvezi z odmevno akcijo Podarim – dobim je povedal: »Ante Mahkota je znal – znal je zavezati vozle na plezalski vrvi. In znal je povezati Smučarsko zvezo, kreativce z Dela, televizije, radia, povezal je gospodarstvo in pošto, zvezde športa in estrade ... Več milijonov prodanih srečk je smučarjem odpiralo vrata na zmagovalni oder in je sredi osemdesetih let govorilo o prebujeni nacionalni samozavesti ter novi nacionalni identiteti.« Svoj poklon velikanu alpinizma in novinarstva pa je zaključil z besedami: »Ko sem ga kot otrok prvič srečal, sem bi premlad, da bi znal brati ljudi. Ko sem ga zadnjič srečal, ni bil pri močeh. A je imel v očeh nenavaden ogenj. To ni bil ogenj tekmovalnosti. Danes bi rekel, da je bil ogenj ponosa. Ogenj ponosa v očeh človeka, ki je drugim pomagal zmagovati.«

 

Tudi alpinistični kolega Viki Grošelj je poudaril pomen Sfinge: »Navdušenim bralcem je razkril svoj unikaten, iskren in iskriv pogled na svet. Antejev prispevek k postavitvi Slovenije na svetovni alpinistični zemljevid tistega časa je izjemen. Globok poklon in zahvalo mu zato izrekam tudi v imenu Planinske zveze Slovenije, slovenskih gorskih reševalcev in slovenskih alpinistov veteranov. Bil je pravi vulkan idej, ki pa jih je, ne le zasnoval, ampak v kar največji meri tudi udejanjal. In to ga postavlja med največje. Ne le v alpinizmu ampak tudi v njegovi drugi veliki ljubezni, novinarstvu ... Ustvarjalnost, prodornost in predanost cilju so bile ključne spremljevalke njegovih alpinističnih in medijskih podvigov. Pri zaznavanju življenja okoli sebe pa še žlahtna lucidnost in samoironija, ki jo premorejo le največji ... Vsakomur od nas je dana možnost, da svoje življenje preživi kar najbolj plemenito ter pošteno do sebe in drugih. Anteju je to več kot uspelo.«

 

Tina Mahkota, hči Anteja Mahkote in Marjane Deržaj, se je poslovila z očetovimi besedami; prebrala je zadnje odstavke iz njegove knjige Sfinga.

 

Pred začetkom pogrebnih slovesnosti se je slišala iz zvočnikov glasba ansambla Blood, Sweat and Tears, ki je bila Anteju še posebno pri srcu, v slovo pa je Ana Vipotnik zapela ob spremljavi Igorja Leonardija na kitaro prelepo rusko pesem Utamljonnoe solnce. Slišala pa se je tudi skladba Ko gre tvoja pot od tod legendarne Marjane Deržaj, Antejeve žene. Odslej bosta počivala skupaj, vrhunska ustvarjalca vsak s svojega področja in predvsem velika, spoštovana Človeka.

 

 

Fanči Moljk

 

 

<<<<<<<<<<<<<<<<<<< 

 

 

Ante Mahkota VIKI GROŠELJ 20. dec 2018

 

 

»Štiri litre vode nama je ostalo. Stopim na rob in zlivam vodo čez previse. Še nikoli se mi ni zgodilo, da bi zlival vodo čez steno. Zdaj bo trajalo šest sekund, preden bodo kapljice razpršenega curka udarile ob prvo skalo. Pa se mi zdi, da jih slišiva kot zven kristalne čaše, ko se razbije.

 

Krst na Plemenicah.

 

Sfinga – hrepenenje naše mladosti, je izpolnjena.«

 

To so zadnje besede v kultni knjigi Sfinga, velikega Anteja Mahkote, od katerega se danes poslavljamo. Eden največjih in najbolj prepoznavnih alpinistov svojega časa, ne le v Sloveniji ampak tudi v svetu, je v njej podal svoj, izjemen in navdušujoč gorniški opus. S tem pa nam, navdušenim bralcem razkril svoj unikaten, iskren in iskriv pogled na svet.

 

Antejev prispevek k postavitvi Slovenije na svetovni alpinistični zemljevid tistega časa je izjemen. Globok poklon in zahvalo mu zato izrekam tudi v imenu Planinske zveze Slovenije, slovenskih gorskih reševalcev in slovenskih alpinistov veteranov. Bil je pravi vulkan idej, ki pa jih je, ne le zasnoval, ampak v kar največji meri tudi udejanjal. In to ga postavlja med največje. Ne le v alpinizmu ampak tudi v njegovi drugi veliki ljubezni, novinarstvu. S prepletom obojega mu je uspelo ustvarjati presežke, ki so nam še danes vzor odličnosti in kvalitete. Kljub temu, da se je po svojem tridesetem letu skoraj povsem posvetil delu v medijih, je ohranjal stik z alpinizmom na najboljši možen način. Na način, ki je še kako koristil naslednjim generacijam slovenskih plezalcev. Njegova genialna in kasneje skoraj ponarodela akcija Podarim – dobim je prinesla ogromno korist vsemu slovenskemu športu, s tem pa tudi njegovemu najljubšemu, to je alpinizmu.

 

Ustvarjalnost, prodornost in predanost cilju so bile ključne spremljevalke njegovih alpinističnih in medijskih podvigov. Pri zaznavanju življenja okoli sebe pa še žlahtna lucidnost in samoironija, ki jo premorejo le največji. Nemogoče bi bilo našteti vse Antejeve dosežke in presežke. Najdemo jih lahko v njegovi knjigi Sfinga in nenazadnje v celotni stolpnici časopisne hiše Delo. Vseeno pa bi rad izpostavil le tri od številnih, drobnih, a še kako pomembnih dragocenosti, ki so me pri Anteju tako prevzele.

 

Prva je, da mu je dodobra uspelo udejanjiti tudi alpinistični rek - Ni težko postati dober alpinist. Težko je postati star alpinist. Danes se, v njegovem triinosemdesetem letu, poslavljamo od še zadnjega akterja prve jugoslovanske in slovenske odprave v Himalajo.

 

Druga je njegov prvi stavek v knjigi Sfinga, v katerem je razkril svoje prednostne vrednote: »Če bi ne bilo gora in prijateljev, tudi te knjige ne bi bilo.«

 

In še tretja, ki se me je morda dotaknila najbolj od vseh. Dan ali dva nazaj, ko sem se z Antejevo hčerko Tino pogovarjal o očetovem izjemnem življenjskem opusu, mi je ob koncu rekla. »In ob vsem tem je bil še dober oče.«

 

Spoštovani Ante. Res je, da se bomo morali vsi nekoč posloviti od tega sveta. A vsakomur od nas je tudi dana možnost, da svoje življenje preživi kar najbolj plemenito ter pošteno do sebe in drugih. Tebi je to več kot uspelo. Zato počivaj v miru.

 

<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<< 

 

Ali Žerdin, komentator in urednik Sobotne priloge Dela:

 

V prvem nadstropju Črne vdove je kadrovska služba. V omarah so personalne mape. V predalu M je mapa Anteja Mahkote. Mapa je urejena in nekoliko zbledela. Zadnji podatek v mapi je iz leta 1991. Prvi podatek iz mape je bil vpisan na Tomšičevi ulici. Prvi datum je pomenljiv. 1. aprila je Ante Mahkota postal delavec časopisnega podjetja Delo. Poskusna doba, en mesec. Letnica: 1962. Delovno mesto: TT. Tedenska tribuna.

 

Še nekaj reči je zapisanih v mapi. Urejanje revije Avto magazine. Namestnik direktorja TOZD Delo. Glavni direktor ČGP Delo do leta 1980. Potem pomočnik glavnega urednika Dela.

 

V drobnem tisku ni kakšnih spektakularnih detajlov. Leta 1980 je na lastno željo kot glavni direktor ČGP Delo odstopil.

 

Legende v personalne mape niso vpisane. Ante Mahkota je legenda slovenskega novinarstva in tiska.

 

TT. Razlaga, da je bil čas realnega socializma, siv, zveni prepričljivo. A na začetku šestdesetih let se je zgodilo nekaj, kar ne bo našlo prostora v zgodovinopisnih shemah. Ljudje so začeli množično prebirati TT. Otroci so se ob TT-ju učili brati. Za naklado, ki jo je dosegel TT, bi se založniki danes postavili na glavo. Ante Mahkota je bil del ekipe, zaradi katere so ljudje začeli brati. TT ni bil političen časopis. A prinašal je duh svobode. Ante Mahkota, novinar nove generacije, je odpotoval v Afriko in poročal iz neznanih krajev. Ante Mahkota, novinar nove generacije, je pisal o najbolj drznih dogodivščinah v gorah. Domislil se je, da bi TT na Triglav peljal 100 žensk. Tisočerim ženskam je prinesel svobodo vzpona na vrh. Svoboda ni bila politični program z elementi boja za oblast. Svoboda, ki jo je prinašal TT, je bila vznemirljivo stanje duha.

 

In ljudje so to radi brali.

 

Da je avto simbol svobode, so si izmislili na neki drugi celini. Od leta 1967 je Ante Mahkota pisal o avtomobilih. Ljudje so to radi brali, ker je avto ljudem prinašal svobodo gibanja. Ko je sestavljal uvodnike za revijo Avto, je skico uvodnika napisal na cigaretno škatlico, potem pa je cel uvodnik v enem zamahu zdiktiral. Revija Avto magazin je postala uspešnica v Sloveniji, Srbiji, na Hrvaškem.

 

Ko je politika postavila novega urednika Dela, je Ante Mahkota protestiral. Uradno protestiral. Ko je spoznal, da je 27-letni Mitja Gorjup sposoben in ambiciozen šef, je postal njegova desna roka. Projekte je vodil. Ustanovitev revije Jana je projekt Dela iz leta 1971. Leta 1977 je Ante Mahkota - skorajda na svojo roko - postavil revijo Teleks. Teleks je bil za sedemdeseta leta tisto, kar je bil TT za šestdeseta. Revija, ki so jo v roke vzeli tisti, ki so radi brali. Ko je Mitja Gorjup pri 33 letih umrl, je Ante – vedno je plezal v navezi – izgubil soplezalca.

 

A projektov ni bilo konec. Če so TT, Avto, Jana, Stop in Teleks prinašali duh svobode, je prva polovica osemdesetih prinesla duh nacionalne emancipacije. Duh nacionalne samozavesti ni nastal kot politični program z elementi boja za oblast. Duh nacionalne samozavesti je pobegnil iz laboratorijskih posod. V eni od laboratorijskih posod je Ante Mahkota varil igro na srečo. Igro na srečo, ki je bila hkrati igra solidarnosti. Igro na srečo, ki je bila hkrati igra podpore odličnosti. Akcija Podarim Dobim je bila kot Flemingov penicilin, ki je povsem nepričakovano ustavil razraščanje centralističnih bakterij. Več milijonov prodanih srečk je smučarjem odpiralo vrata na zmagovalni oder in je sredi osemdesetih let govorilo o prebujeni nacionalni samozavesti ter novi nacionalni identiteti.

 

Ante Mahkota je znal – znal je zavezati vozle na plezalski vrvi. In znal je povezati Smučarsko zvezo, kreativce z Dela, televizije, radia, povezal je gospodarstvo in pošto, zvezde športa in estrade.

 

Potem je nekega dne leta 1991 odšel. V penzijo.

 

Iz personalne mape bi težko sklepal, kakšen je bil. Da je hotel do vrha, da je bil tekmovalen, pravi legenda. Nekoč je zapisal, da sodi med osvajalce nekoristnega sveta.

 

Ko sem ga kot otrok prvič srečal, sem bi premlad, da bi znal brati ljudi.

 

Ko sem ga zadnjič srečal, ni bil pri močeh. A je imel v očeh nenavaden ogenj.

 

To ni bil ogenj tekmovalnosti. Danes bi rekel, da je bil ogenj ponosa.

 

Ogenj ponosa v očeh človeka, ki je drugim pomagal zmagovati.

 

Plečnikove Žale, 20. december 2018