Novica

Domov / 

Arhiv novic  / 

Novica

Nazaj

Kontaktni podatki

Kontaktni podatki Občine Hrastnik

Občina Hrastnik
Pot Vitka Pavliča 5
1430 Hrastnik

Tel.: 03/56 54350
Fax.: 03/56 54369
E-pošta: obcina.hrastnik@hrastnik.si

Poslovni čas Občinske uprave
Pon, tor, čet: 8:00-15:00
Sre: 7:00-17:00
Pet: 8:00-13:00

 

Uradne ure
Pon, tor: 8:00-12:00 in 13:00-15:00
Sre: 7:00-12:00 in 13:00-17:00
Pet: 8:00-13:00

Imate vprašanje
Pišite nam, če imate vprašanje

Sovretov večer v Knjižnici Antona Sovreta – pogovor s Sašo Jerele

Spoštovanje do našega imenitnega prevajalca  se kaže tudi v organizaciji Sovretovih  večerov ob njegovem rojstnem dnevu. Letos je bilo to na četrtek, 6.decembra. Direktorica knjižnice Mateja Planko je ob pozdravu opozorila še na tri dogodke, ki so jih pripravili ob tej priložnosti. Prapranečak Claudio Sovre iz Ljubljane je postavil na ogled silhuete petih antičnih junakov, Remi Kočica, hrastniški rojak, ki živi v Rogaški Slatini, je podaril Sovretovo podobo, gravirano v kristalno steklo, pridobili pa so tudi deset Sovretovih del z njegovim podpisom.

 

Glavni del večera pa je bil posvečen pogovoru s Sovretovo nagrajenko Sašo Jerele, ki ga je vodila Irena Senčar. Nagrado je prejela v letu 2017 za  prevod dela Splet večnosti pisateljice Marguerite Yourcenar. Diplomirana komparativistka in romanistka Saša Jerele prevaja francoske leposlovne avtorje ter humanistična dela. Najgloblje je slovensko književno prevajanje zaznamovala z romani Marguerite Yourcenar, saj je bil njen prvi literarni prevod prav roman Hadrijanovi spomini (2001), za katerega je leta 2003 prejela nagrado za mlade prevajalce. Zdaj se imenujejo nagrada  Radojke Vrančič.

 

 Na vprašanje, kaj jo je gnalo v prevajalske vode, je odgovorila, da je že od majhnega rada brala, pa tudi za študij je izbrala primerjalno književnost. »Vesela sem bila, da mi je Zdravko Duša pri Cankarjevi založbi takrat zaupal ta prevod, ki mi je kot mladi prevajalki prinesel nagrado, « je povedala. In kaj vse sodi k prevajanju? »Veliko časa vzame iskanje dela, ki bi ga bilo dobro prevesti,« je pojasnila. »Ne moreš se zanašati, da je vse dobro, kar hvalijo. Sam se moraš prepričati. Potem pa prepričati še urednike, ki se borijo s finančnimi težavami.« Priznala je, da nikoli z opravljenim delom ni povsem zadovoljna. Tu in tam bi še kaj spremenila oziroma izbrusila. Je pa dobro, da se lahko s prevajalski mi kolegi kaj posvetuje. Kontrola iz drugega zornega kota je vedno dobrodošla. Tudi ona da kolegom kakšne pripombe, saj želi, da je prevod čim boljši. Razlike med dobrim in slabim prevodom so namreč ogromne in slovenščina pri slabih prevodih veliko izgubi.

 

Kakšni so njeni izzivi? Memoari vojvode Saint-Simona, čeprav bi bil to zelo zahteven prevod. »Pisatelj je velik stilist in ima izbrušen jezik. Tekst pa je vezan na opombe. Vsebinsko predstavlja politične intrige in spletke na dvoru Ludvika XIV.

 

Jelena Isak Kres je po 70 – ih letih ponovno prevedla Iliado. »Kakšen prevod se vam zdi? Kako bi ga ocenili,« je zanimalo Ireno Senčar. »Vsak prevod Iliade je velik podvig,« je menila gostja. »Prevajala je več let. Tako delo ni nikoli poplačano. Je pa pomembno osebno zadoščenje, ki ga občutiš ob koncu. Sicer pa se mi zdi prav, da je več prevodov tako imenitnega dela kot je Iliada.«

 

Kaj ji pomeni Sovretova nagrada? »Lahko bi rekla, da sta dva vidika – notranji in zunanji. Notranje sem seveda vesela. Lep je občutek, da je na ljudi, ki so brali tvoj prevod, napravil dober vtis. Zunanje pa pomeni, da laže prideš do dela, če si Sovretov nagrajenec.«

 

Na vprašanje, kako se spomni Sovretovega pohoda do Šavne Peči, pa je vidno oživela: «Presenečena sem bila, kako lepo ste poskrbeli za ta dogodek. Tudi krajani kažejo na vsakem koraku spoštovanje do svojega slavnega rojaka. Res sem bila navdušena, saj do prevajalstva ni pravega spoštovanja. In če je kdo vreden velikega spoštovanja, je to ravno vaš Anton Sovre.«

 

 

Fanči Moljk

Fotografije: F.M.

 

 

 

OBJAVA GOVORA Saše Jerele ob pohodu v Šavno Peč na soboto, 6.okt.2018

 

Spoštovani navzoči,

 

v veliko veselje mi je, da sem danes z mislijo na velikega slovenskega prevajalca prehodila z vami Sovretovo pot, obiskala kraj, ki je v njem zanetil prvo iskro zavesti in občutljivosti, in se poklonila trudu krajanov, ki si v svetu, kjer je Ahil poznan predvsem kot junak akcijskega filma in bojevnik iz računalniških igric, Odisej pa je ime umetne inteligence, prizadevajo ohranjati tako dragocen spomin.

 

»Z eno nogo v erudiciji, z drugo v magiji, ali natančneje in dobesedno, v magiji sočutenja, ki se zgodi, ko se preselimo v notranjost drugega bitja.« Ta misel bi lahko prav lahko opisovala prevajalski credo Antona Sovreta, ki je videl v dobrem prevodu »metempsihozo pesnikove in prevajalčeve duše«.

 

A je ni zapisal Sovre. Z njo je svojo pisateljsko metodo opisala Sovretova sodobnica, Francozinja Marguerite Yourcenar, ki v enem najlepših romanov svetovne literature obudila v življenje rimskega cesarja Hadrijana. Leta 1951, ko so Hadrijanovi spomini izšli, je Sovre objavil prvi slovenski integralni prevod Odiseje. Kaj bi si, če bi prebral Spomine, o njihovi viziji antike in dediščine, na kateri sloni evropska civilizacija, mislil prevajalec Dnevnika Cesarja Marka Avrelija? Prve ženske članice Francoske akademije – ne vem, koliko od vas jo pozna – tu ne omenjam le zato, ker sem z njo delovno kar najtesneje povezana. Enostavno je preveč mamljivo prav tu, v točki izvora, ta samosvoja, samonikla kozmopolita postaviti drug ob drugega. Oba helenofila sta sredi 30. let prejšnjega stoletja intenzivno križarila po Grčiji, ki je tedaj še niso oblegale množice turistov in beguncev. Kdo ve, kako blizu so si bile njune stopinje in ali so se kdaj pomešale; a Slovenec je od tam prinesel snov za monografijo Stari Grki, ki jo ponatiskujejo še danes, Francozinja flamskih korenin pa Kavafisove pesmi in izkušnjo grštva, ki jo je kasneje prelila v Hadrijanove spomine. Oba erudita sta prevajala starogrško poezijo in vsak po svoje oživljala zanimanje za antiko; pri obeh so kritiki govorili o »blestečem stilu« in se strinjali, da je njun jezik »kakor iz parskega marmorja izklesan«. Očarljive korespondence: kot stilista sta si res tako nenavadno sorodna. Miselno je morda mlajša Francozinja, za katero stojijo dolga stoletja predhodnikov, manj obremenjena in zato svobodnejša; odgovornost in vloga, ki jo je pri prenosu in popularizaciji antične dediščine med svojimi sonarodnjaki odigral prevajalec in filolog Sovre, sta neprimerno večji.

 

A moja osebna pot do Sovreta vodi prav prek francoske literature. Pomenljivo je, kako samodejno lahko Anton Sovre postane vzornik predstavnici sedanjih prevajalskih generacij, četudi sploh ne deluje na področju klasične filologije. Ne toliko s kakim Homerjem ali Avguštinom, kjer sega poezija v nedosežne višave. Klik se je zgodil, ko sem za potrebe prevoda prebirala Plutarhova – in Sovretova – Življenja velikih Rimljanov. Živo se spominjam, da sem se na nekem mestu, bilo je pri Gaju Juliju Cezarju, zasmejala, odložila knjigo in se zasanjala, ker sta mi bili Cezarjeva podoba in piščeva misel tako živo pred očmi, kot da bi šlo za kakega sodobnega političnega veljaka. Odlomek pripoveduje o tem, kako priljubljen je bil Cezar kot zagovornik zaradi vljudnosti, gostoljubja in sijajnega nastopa. Prvi, ki se je Cezarjeve politike zbal, je bil Cicero. »Z druge strani spet,« je pripomnil Cicero, »kadar vidim, kako se tudi on samo z enim prstom čehlja po glavi, da si ne pokvari urejene frizure, si ne morem misliti, da bi temu človeku moglo priti kdaj kaj tako strašnega na um, kakor je razbitje rimske državne oblike.«

 

To čehljanje se mi je vžgalo v spomin: tako, natančno tako je treba prevajati, sem pomislila. In v mislih ga imam vsakič, ko se znajdem v prevajalski zadregi. Da za prepričljivost in pronicljivost teh življenjepisov ni zaslužen samo Plutarhov pripovedovalski talent, temveč tudi Sovre s spoštljivim odnosom do izvirnika, prepesnjevalskim darom, umetelno ritmiko stavkov in premišljeno rabo ekspresivnih besed, ali drugače, kakšen vonj, ostrino, relief ima svet v njegovih prevodih, se mi je potrdilo pozneje, ko sem na nekem drugem mestu prebrala prav ta stavek v priložnostnem prevodu nekoga drugega. Pravzaprav stavek ni bil isti, bil je le »obledela tapeta«.

 

Če se je Sovre z vsem svojim delom odločno upiral temu, da bi iz šolskega sistema izginila humanistična izobrazba in prevladale »prakticistične in tehnokratske tendence« (Gantar), smo danes brez iluzij. A v vrsticah njegovih prevodov, vrsticah, v katerih sta se združila vrh antične umetnosti in izjemen slovenski pesniški talent, se po vseh desetletjih še vedno pretaka živa energija in, z njegovimi besedami, »sije z nezmanjšanim žarom v naš svet«. Še zmeraj je ustvarjalna, kakor po drobnih kapilarah razpredena po duhovnem tkivu naroda, katerega zdravje pomaga ohranjati. In tam bi bila, tudi če po njem ne bi bila imenovana nacionalna prevajalska nagrada, tudi če profesor ne bi imel tolikšnega ugleda med generacijami klasičnih filologov in tudi če ne bi bilo današnjega pohoda v njegov spomin, že petnajstega po vrsti. A vse to se je rodilo prav iz nje – te energije. Zgovorno je tudi dejstvo, da se je šele letos, dolgih 76 let po objavi Sovretovega prevoda odlomkov iz Iliade in 68 let po objavi integralnega prevoda, zbirka Kondor opogumila za nov izbor: Jelena Isak Kres je bila zanj nominirana za Sovretovo nagrado. In mimogrede, z grštvom se ukvarja tudi nagrajeni prevod, Skrivna zgodovina Donne Tartt in Uroša Kalčiča. Ne, kljub vsemu ni strahu, da bi antika utonila v pozabo. Prav letos je 108 literarnih kritikov z vsega sveta na programu angleške BBC Culture postavilo Odisejo in Iliado na 1. in 10. mesto med stoterico zgodb, ki so oblikovale svet. In kot antika stoji v temelju evropske civilizacije, tako stoji Anton Sovre neomajno na čelu naše armade neutrudnih delavcev, ki morda v tem času govorijo bolj o ekvivalenci kot o metempsihozi, a jo vendar nenehno po najboljših močeh udejanjajo ali ji vsaj utirajo poti.