Novica

Domov / 

Arhiv novic  / 

Novica

Nazaj

Kontaktni podatki

Kontaktni podatki Občine Hrastnik

Občina Hrastnik
Pot Vitka Pavliča 5
1430 Hrastnik

Tel.: 03/56 54350
Fax.: 03/56 54369
E-pošta: obcina.hrastnik@hrastnik.si

Poslovni čas Občinske uprave
Pon, tor, čet: 8:00-15:00
Sre: 7:00-17:00
Pet: 8:00-13:00

 

Uradne ure
Pon, tor: 8:00-12:00 in 13:00-15:00
Sre: 7:00-12:00 in 13:00-17:00
Pet: 8:00-13:00

Imate vprašanje
Pišite nam, če imate vprašanje

V Komnu slovesno proslavili priključitev Primorske k matični domovini

V soboto, 15. septembra, se je zbralo v Komnu okoli 5000 ljudi, ki so se na osrednji prireditvi spominjali priključitve Primorske k matični domovini. 15. september je državni praznik, ki ni dela prost dan, proslave pa organizirajo vsako leto posamezne primorske občine; državna pa je na vsakih pet let. To je spomin na pariško pogodbo 15. septembra 1945, ki je po 20 letih trpljenja Primorcev pod fašizmom vrnila Jugoslaviji Istro, Reko in Zadar z otoki. Zunaj naše meje je ostalo še 140.000 Slovencev, ki se več ali manj še vedno zavedajo svojih korenin. 10. novembra 1975 pa so z Osimskim sporazumom dokončno določili mejo z Italijo.

 

Slavnostni govornik je bil  Dušan Jelinčič, sin enega izmed ustanoviteljev TIGR-a. »Ponosni smo na naš boj proti fašizmu,« je dejal med drugim, »in na to, da smo si ohranili svoj jezik, kulturo ter ustanovili svojo državo«.

 

Z govorom sta navdušila tudi minister Marko Bandelli, nekdanji župan Komna in Ljubica Jelušič, podpredsednica ZZB za vrednote NOB Slovenije.

 

Na prireditvi je nastopilo okoli 200 pevcev, deklamatorjev in glasbenikov, ki so s svojim programom ves čas dvigovali vzneseno razpoloženje ljudi, ki so se pripeljali iz cele Slovenije. Dvakrat so spontano vstali pri neuradni himni Primorske, saj sta jo zapela oba popularna zbora - tako Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič  kot Kombinatke:

»Vstala Primorska si v novo življenje,

z dvignjeno glavo korakaj v nov čas!

V borbah, ponižanju, zmagah, trpljenju

našla si končno svoj pravi obraz ...«

 

Prisoten je bil tudi državni vrh s predsednikom vlade Marjanom Šarcem na čelu, predsednikom republike Borutom Pahorjem, predsednikom državnega zbora  Dejanom Židanom, Alenko Bratušek in drugimi. Organizatorja dogodka pa sta bila ZB NOB Komen in Občina Komen.

 

Iz Zasavja sta pripeljala člane borcev dva avtobusa iz Zagorja ob Savi in enega iz Trbovelj, kamor se je priključilo tudi nekaj Hrastničanov.

 

Tekst in fotografije: Fanči Moljk

 

ww.rtvslo.si/slovenija/jelincic-na-slovesnosti-ob-prazniku-upor-je-odlika-primorskega-cloveka/465991

 

KDO SO BILI TIGROVCI

 

UPOR KOT ETIČNO DEJANJE

 

Govor g. Dušana Jelinčiča na Mali gori

Mala gora nad Ribnico, 13. 5.2017

 

Naslov tega govora se glasi Upor kot etično dejanje, a prav zaradi tega malce filozofskega prijema bom prešel takoj k dejstvom. Za slovenske zgodovinarje je oboroženi spopad na Mali gori nad Ribnico 13. maja 1941 zadnja akcija revolucionarne organizacije TIGR in obenem prvi spopad z okupatorjem na slovenskih tleh. Idealno torej predstavlja začetek narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, saj sta oba preživela borca vstopila med partizane, kjer sta imela odgovorne nalogi in nato tudi padla v boju. Kontinuiteta je torej na dlani in menda ni sporna. Kakor ni več za nobenega sporno – in dolgo so strokovnjaki pilili to definicijo – da TIGR predstavlja najstarejšo organizirano in oboroženo protifašistično organizacijo v Evropi.

A naj nobenega ne zavede izraz: oboroženo. TIGR je bil akcijska organizacija, ampak velika večina njegovih akcij je bila narodnostno in kulturno osveščanje, torej izrazito miroljubne narave. Njeni pripadniki so prenašali slovenske knjige preko tedanje italijansko-jugoslovanske meje, širili kulturo v vseh njenih oblikah tedanje prosvetne organiziranosti, raznašali propagandno gradivo, pripravljali tečaje, osveščali ljudstvo in, kot najbolj nasilno dejanje, požigali šole – tedanje potujčevalnice. A nikoli ne smemo pozabiti, da je fašistični režim obsodil slovenski narod na smrt s tem, da je prepovedal njegov jezik, zapiral šole in organizacije, uničeval njegovo imovino in tudi geografsko razpršil slovenski živelj v Italiji.

In smo že pri obtožbi TIGR-a terorizma, ki se je pojavila še v zelo aktualnih časih in to s strani neslutenih oseb. Nanizal bom torej le en podatek. Od ustanovitve tajne organizacije leta 1927, lahko pa tudi sežemo v leto 1921, do naravnega konca leta 1941, so tigrovci ubili 14 ljudi, v veliki večini v samoobrambni, le nekaj je bilo fašističnih konfidentov, torej izdajalcev, a ti so bili izrazito nevarni posameznikom in samemu narodu. Se vam zdi ta številka za tako časovno obdobje in predvsem za tako območje, ki sega od Triglava do morja in od Ljubljana do Istre velika? Po drugi strani pa je bilo nasilje, ki se je razbohotilo s strani okupatorja – prisilne selitve, umori, kulturni zločini, vsakodnevna genocidna politika, neizmerno. In tigrovsko nasilje, ki ni bilo nikoli iskano, temveč izzvano in so se ga poslužili le, ko so res odpadle vse druge možnosti, je bilo v tem primeru dolžnost, ker je prva človekova dolžnost preživetje z lastnih dostojanstvom.

Sicer pa starosta slovenskih zgodovinarjev in najboljša poznavalka tigrovskega gibanja Milica Kacin Wohinz je v uvodu knjige Upor obsojenih, v kateri objavljam svojo gledališko dramo o tigrovski epopeji Kobarid 38 – kronika atentata, zapisala sledeče: »Da je med dvema vojnama na Primorskem obstajala narodna revolucionarnost, ki sama po sebi vsebuje nasilne metode, pripoveduje tudi pismo voditelja primorsko-istrskega krščanskosocialnega tabora in člana Kongresa evropskih narodnosti, Goričana Engelberta Besednjaka duhovniku Virgilu Ščeku leta 1935. Glede prošenj italijanskih antifašistov v emigraciji v Parizu, da bi Slovenci organizirali revolucionarne akcije v Italiji, je Besednjak sporočal: “Revolucionarna organizacija je za nas življenjska potreba. Nasproten sem osamljenim in nesmiselnim aktom terorizma, toda za slučaj političnega prevrata moramo organizirati tudi fizične sile našega naroda …« piše Besednjak.

Sicer pa ta odstavek dokazuje, da je bil tigrovski upor vseprimorsko dejanje, v katerega so se vključili vsi, katoličani in liberalci, komunisti in buržoazija, proletarci in kmetje. Iz tigrovskega glasila Svoboda pa je razvidno, da je gibanje boj za narodni obstanek povezovalo z bojem za socialno pravičnost, ki je dobil zgled v sovjetski revoluciji in se je leta 1935 povezalo v akcijskem paktu s komunisti. Zgodovinska dejstva pač. A narodnostni obstanek je bil prvi in temeljni vzrok za nastanek in obstoj gibanja.

Vrnimo se na Malo goro. Ta kraj predstavlja v vsem tedanjo veličino tigrovskega upora in obenem njegovo tragiko, saj je do usodnega streljanja prišlo skoraj gotovo zaradi izdaje. Ali, in smo spet pri dejstvih, italijanske karabinjerje je na kraj dogodka, odvedel slovenski žandar, katerega vemo ime in priimek in ki je bil tudi ranjen v trebuh v tedanjem herojskem štiriurnem spopadu trojice junakov – Danila Zelena, Antona Majnika in Ferda Kravanje – proti številčno dosti močnejšemu nasprotniku.

Oba preživela po neenakem boju, Majnik in Kravanja – Zelen si je raje poslal kroglo v glavo, kot da bi padel živ v sovražnikove roke, isto je poskušal Kravanja, pa mu ni uspelo, Majnika pa so aretirali, a je takoj nato zbežal – oba preživela sta nato nadaljevala svojo borčevsko epopejo pri partizanih. Zato je tudi povezava z Narodnoosvobodilnim bojem naravna, kot je bila naravna tudi izbira za odhod v partizane.

Sicer pa, kdo si bili tigrovci? Ko sem ob pisanju drame o tigrovskem neizvedenem atentatu na Benita Mussolinija 20. septembra 1938 v Kobaridu grebel po duši vodilnih tigrovcev, sem se dokopal do presenetljivih spoznanj. Skorajda vsi so bili izjemne osebnosti s široko kulturo in prodorno kritičnostjo. Razpravljali so o Dostojevskem, Cervantesu, Jacku Londonu in Knutu Hamsunu, pa tudi o Kosovelu, Gregorčiču in Prešernu ter se navduševali nad bojem izumirajočih Indijancev v Ameriki, nad sovjetsko proletarsko revolucijo ter nad bojem španskega in predvsem irskega ljudstva za samostojnost in dostojanstvo. Bili so polni življenja, idealizma in zanimanj, večinoma pa so bili pravi intelektualci.

In smo že pri bistvu: kulturi. Tigrovci so dobro vedeli, kaj pomenita kultura in izobraževanje, saj se pri teh začne in konča vsaka duhovna stopnja razvoja človeške družbe. Iz kulture nastane upor, ki se spet prelije v kulturo. In zato tudi oblasti, ko hočejo onesposobiti neko skupnost, ohromijo najprej njegovo kulturo. Brez kulture smo vsi zadovoljni z drobtinicami, ker mislimo, da je to največ, kar si zaslužno, brez kulture ni dostojanstva in nas zato lahko manipulirajo, in v končni posledici, brez kulture ni svobode. Prav o tem so tigrovci mnogo razpravljali in sicer o legendi velikega inkvizitorja v romanu Fjodora Dostojevskega Bratje Karamazovi. Da se ljudje bojijo svobode prav zato, ker morajo v njej odločati.

Ker brez kulture in znanja smo podvrženi manipulaciji. Najprej posameznika, nato kolektiva, potem pa še celotne zgodovine. Zato pa je zaskrbljujoče dejstvo, da hočejo nekateri danes retuširati zgodovino, kdo je bil med vojno okupator, ki se mu je bilo treba iz moralne dolžnosti upreti, in kdo je bil tisti, ki je z okupatorjem sodeloval. Kaj je pri tem nejasnega? Saj verjamem, da je lahko marsikdo subjektivno verjel, da se je boril za domovino in vero, a zgodovina, kot resnica, je le ena, in sicer jasna in trdna, in ne prilagodljiva za vse priložnosti.

A kultura ni statična, ampak je zahtevna in zato tudi zahteva stalne spremembe. In ko piha veter sprememb nekateri gradijo mline na veter, drugi pa zidove. Zidove gradijo šibke družbe. Šibke oblasti so tiste, ki investirajo v bodeče žice, ki ločujejo narode, in ne v kulturo. Saj so bile vse močno družbe tolerantne s priseljenci, moralno šibke pa so jih odbijale. Hočemo res spadati v kategorijo moralno šibkih?

Zdaj pa k uporu, ki je bil prva svetla značilnost tigrovcev. Prepričan sem, da si nihče ni želel iti po naravni izbiri v nejasnost in nevarnost upora, a klic pravice in dostojanstva je bil za tigrovce premočan. Upor je človekova nuja in ni potrebno, da kličem na pomoč starogrške filozofe, Sartra in Camusa z njegovim upornim človekom, pa niti ne Spa¬rtaka, Che Guevaro ali Nelsona Mandelo. Zavest upora je zavest dostojanstva. Upreti se moramo strasti oblasti po vojnah, po kapitalu, po anesteziji naših možganov, po želji, da bi nas potisnili na drveči vlak, da ne bi videli lepote okrog sebe in nas potem vrteli po mili volji kot vrtavke. Potrebujemo upor počasnosti. Vsi veliki ljudje so bili uporniki. So bili junaki.

In prav Slovenci imamo zelo problematičen odnos do junakov, večkrat se jih celo sramujemo. Tigrovci so zalagali slovenski narod z velikim številom legendarnih ljudi, mi pa nismo znani izkoristiti priložnosti, da bi se z njimi proslavili, kot bi to naredili recimo Američani, če bi razpolagali z našo bogato dediščino. Pa so morali preko luže ovrednotiti bandite, Billyja the Kida in Butcha Cassidyja, Buffalo Billa in Jessea Jamesa, Pecosa Billa ali pa celo serijskega morilca in izrazito povprečnega človeka, generala Custerja. Mi pa imamo samo med tigrovci gverilca Danila Zelena, uradno sovražnika fašistične Italije številka ena z neverjetno visoko tiralico, in Ferda Kravanjo, Justa Godniča ter Zorka Jelinčiča, ki je presedel desetletje v fašističnih ječah, pa nesojenega atentatorja na Benita Mussolinija Franca Kavsa, ki ga je hotel v konfinaciji bodoči italijanski predsednik Sandro Pertini spoznati, kot znamenitega ‘človeka z dinamitnim pasom’.

A imamo tudi sveže junake, iz spopadov za slovensko samostojnost leta 1991. Imamo Tonija Mrlaka, ki je kot pilot Jugoslovanske ljudske armade sodeloval s Slovenci in nato žrtvoval življenje za narod, ko je njegov helikopter nad Rožnikom zadel izstrelek slovenskih oborožencev. Imamo Avgusta Cvetežarja in Nevena Boraka, ki sta se kot voditelja teritorialcev uprla povelju, naj napadejo jugoslovanske vojašnice v osrčju Ljubljane in tako preprečila pokol, pa tudi Draga Kosmača, ki je v Rožni dolini pri Novi Gorici sam razorožil skupino jugoslovanskih vojakov, ki so se mu takoj predali. In še dobro, da imamo televizijske posnetke, sicer bi obveljala uradna resnica, torej laž. Kaj so imelo oni od tega junaštva? Vendar pa, in to je najvažnejše – opravili so najvišje človekovo poslanstvo – človekoljubno dejanje: ker junak je tisti, ki zavrača vojno in se bori za mir. In verjemite, dobro sem premisli ta imena in tudi tista, ki jih ni na tem seznamu …

Zato pa imamo ponižni Slovenci – kot junake – lepo Vido, ki je pri morju stala, tam na produ si plenice prala, prav ko je po sivem morju prišel črni zamorec, našega frustriranega proletarca hlapca Jerneja, pa kralja Matjaža, ki spi, spi in spi in se nikoli ne prebudi, niti ob kanonadah, in seveda veselega pretepača Martina Krpana z Vrha.

Pa še nekaj je. Vsak dan slišim na sončni strani Alp besedo sprava v vseh možnih omakah. Ne ugaja mi, ker ko odjekne, pomeni, da hoče nekdo zanetiti razdor. Ko se o spravi ni govorilo, je ta domovala med nami, ko pa se je pojavila, je nastal požar. Ne potrebujemo sprave, potrebujemo le človečnost in človeka, tistega človeka, ki so ga tigrovci iskali in naposled tudi našli, plačati pa so morali visoko ceno omalovaževanja, osamitve, nerazumevanja, in celo obtožb izdajstva. A naj bo noč še tako dolga, naposled vedno zažari nov, svetel dan …