V središču

Domov / 

Arhiv v središču  / 

V središču

Nazaj

Občina Hrastnik

Kontaktne informacije

Občina Hrastnik

Pot Vitka Pavliča 5

1430 Hrastnik

Tel.: 03/56 54350

Fax.: 03/56 54369

E: obcina.hrastnik@hrastnik.si

 

Uradne ure (vložišče)

Pon, tor, čet, pet: 8:00 – 12:00

Sre: 8:00 - 12:00, 14:00 - 17:00

 

Uradne ure (stranke)

Pon, pet: 8:00 – 12:00

Sre: 8:00 - 12:00, 14:00 - 17:00

Imate vprašanje
Pišite nam, če imate vprašanje

Bivši predsednik Kučan na Kopitniku

S praznovanjem letošnje 70. obletnice zmage nad okupatorjem  so se v hrastniški občini odvijale številne prireditve. Med drugim je bil 27. junija organiziran drugi Pohod po poti spominov od Marnega do Turja in Kopitnika, kjer je bila osrednja svečanost. Na pot so se odpravili planinci dolskega in hrastniškega planinskega drušva, člani ZZB za vrednote NOB, vojni veterani, člani PVD Sever Zasavje, upokojenci, mladi in starejši. V kulturnem programu so nastopili godbeniki steklarske godbe in mažoretke. Lovci lovske družine Dol pri Hrastniku pa so poskrbeli za okusen golaž.

 


V nadaljevanju objavljamo celoten govor slavnostnega govornika na osrednji slovesnosti prvega predsednika Republike Slovenije Milana Kučana:

 

Čestitam vam ob nedavnem prazniku rojstva naše države.
Čestitam s spominom tudi na dogajanja med NOB v teh krajih.
Nad Hrastnikom, med Kalom, Mrzlico in Gorami,
V katerih je pred več kot 70 let vzklilo eno od semen,
V katera se je leta 1991 razcvetel cvet samostojne slovenske države!

Na nedavni spominski slovesnosti od 70-letnici vrnitve izgnancev v domovino sta odmevali dve pesmi, dve himni. Izgnanska "Oh kako je dolga, dolga pot" in ljubljanska "Hej brigade". Njene besede "na Slovenskem smo mi gospodar" so mi dale misliti. Smo na Slovenskem res še mi gospodar? Je kmet, ki proda ali zapravi svoj grunt, res še gospodar na svoji zemlji, ima še svoj dom, lahko odloča o tem, kako se bo v njem živelo? V najboljšem primeru mu novi gospodarji dovolijo, da ostane kot hlapec tam, kjer je bil nekoč gospodar in poslušno izpolnjuje njihove ukaze.

Država, ki ne zna in ne zmore zavarovati svojih gospodarskih in naravnih potencialov, ki razprodaja svoje premoženje brez jasnih meril in brez premisleka, kaj je za izpolnjevanje njenih funkcij nujno ohraniti v njeni lasti in lasti njenih državljanov, ne more sama določati pravil in pogojev življenja niti odločati o svoji usodi in prihodnosti. Takšna država ni suverena. Suverenost nima samo politične in kulturno – jezikovne razsežnosti, ampak ima tudi gospodarsko. Ta je temelj ene in druge, politične in kulturne. Zato potrebuje država jasno, na preglednih kriterijih utemeljeno strategijo, kaj ohraniti v državni lasti in zakaj, kaj prodati in kako ravnati s kupnino. To je vsebina tolikokrat osmešenega in zanikovanega nacionalnega interesa od vprašanju lastnine. Res je državna lastnina pogosto slabo upravljana, a napori ne gredo v smer njegovega izboljšanja in omejevanja strankarskih apetitov pri obvladovanju in izčrpavanju državnih podjetij, ampak služi slabo upravljanje kot eden poglavitnih argumentov za prodajo. Praviloma tujcem, ki ta posel bojda obvladajo.

Podporniki vsesplošne razprodaje državnega premoženja so praviloma ljudje, ki tega premoženja, nekoč družbenega, našega skupnega premoženja, niso ustvarjali. Prodajajo nekaj, kar ni njihovo in kar je kot nacionalno bogastvo nastajalo skozi dolgo vrsto let z delom številnih slovenskih rodov. Zato ga prodajajo s takšno lahkoto in arogantno zavračajo sleherni premislek, tudi tiste najbolj razumne, ki razlogom za prodajo ne nasprotujejo, a se zavzemajo za utemeljeno ravnovesje medtem kaj prodati in česa ne prodati. Med slednje štejemo tudi sebe. Ko smešijo idejo nacionalnega interesa in trdijo, da je bil le pretveza za krajo, za nelegalno prisvajanje državnega premoženja, nočejo priznati, da je bila ta ideja, kot sicer mnoge druge, zlorabljena. Da se prav zato zdaj organi pregona in sodišča s temi zlorabami ukvarjajo in upam, da bodo akterji tudi kaznovani.
A zdaj je o tem najbrž že prepozno govoriti. Sedanja vlada je postavljena pred izvršeno dejstvo z dediščino, ki jo je prevzela od predhodnikov. Prevladal je argument, da je prodaja tega, kar je na seznamu, ne da bi o tem bilo jasno po kakšnih kriterijih je na seznam prišlo, obljubljena Bruslju in da je obljubo pač potrebno izpolniti. Pri tem so začuda zelo prizadevni prav slovenski bankirji, ki naše banke slabo upravljajo. In očitno je pomembno, da državljanov o tem ni nihče nič vprašal. Ne tisti, ki so obljubili in ne tisti, ki so se zaobljubili, da bodo njihovo obljubo izpolnili. Začudenje, zakaj pada zaupanje v upravljalce države in politiko, ki odloča mimo ljudi, tudi o najbolj vitalnih vprašanjih skupnega življenja, je potem povsem odveč.

Nekdanji izseljenci so hrepeneli po vrnitvi v domovino, na svoje domove, na svoj grunt, na katerem so bili in so hoteli biti znova gospodar, zato so želeli stopiti na » dolgo, dolgo pot iz tujine pa do doma ». So mar oni in mi vsi v tej državi prehodili vso dolgo pot do sem, do težko priborjene svoje države, zato, da bi zdaj ob prazniku podvomili, da smo še gospodar na svoji zemlji.

Ob prazniku rojstva naše države, države slovenskega naroda, pa si upravičeno zastavljamo še eno vprašanje. Vprašanje jasnosti o tem, kje je bil slovenski narod pred 70 leti v borbi proti fašizmu in nacizmu, v času, ko si je postavil enega temeljev lastne državnosti. In ali si je s svojim prispevkom in velikansko žrtvijo zaslužil, da ga zgodovina uvršča med zmagovalce v tej vojni. V vojni, ki je bila več kot zgolj spopad za preživetje. Bila je spopad za obrambo evropske in človeške civilizacije sploh. Dvom, izsiljen dvom, da smo bili Slovenci v tej vojni, v boju zoper nacifašizem, na častnem mestu med zmagovalci in da s ponosom praznujemo 9. maj, je zasejalo politikantsko razjasnjevanje povojnega dogajanja in zločina. Vojne se nikoli ne končajo z dnem razglasitve miru, trajajo še dolgo potem v bolj ali manj surovih obračunih in predvsem v glavah v vojne spopade zapletenih ljudi. Tako je bilo tudi pri nas. Vso nakopičeno medvojno gorje, trpljenje in zločini so nekontrolirano izbruhnili v težko razložljivo maščevanje. Vse to je znano in obžalovano. Pozabiti pa se zdaj hoče, zakaj je do tega prišlo. Niso Nemci izseljevali Slovencev iz Štajerske in Gorenjske, iz ozemlja, ki se ga je polastil Rajh, zaradi partizanskega odpora. Nasprotno, prav želja preprečiti izseljevanje, bila ena od razlogov, da je prišlo do partizanskega spopada z okupatorji, kar je v resnici tudi zaustavilo izseljevanje. Takrat ni bilo še nobene komunistične revolucije, pred katero bi bilo potrebno iskati pomoč in zavetje pri okupatorjih in vzeti njihovo orožje. Bili pa so jasni okupatorjevi nameni.

Zdaj se to početje in napačne odločitve enega dela takratne slovenske politike poskuša opravičevati s sklicevanjem na mednarodno pravo in tako imenovano taktično kolaboracijo. Po mednarodnem pravu, da so okupatorji dolžni skrbeti za zdravje, življenje in premoženje okupiranih prebivalcev, pri tem da so ti dolžni sodelovati z okupatorji in pomagati tudi v policijskih enotah. Odveč je govoriti o tem, kako so te dolžnosti opravljali okupatorji, ki so si razdelili Slovenijo. Opravljali so jih temeljito : z izseljevanjem, prisilnim delom, koncentracijskimi taborišči, mučenji, talci, požigi celih vasi in krematoriji. Odveč je govoriti tudi tem, kako so jim pri tem pomagali prebivalci, oblečeni v njihove uniforme in oboroženi z njihovim orožjem. Pač pa se mi zdi potrebno povedati, da je šlo za okupatorje, ki so grobo poteptali prav mednarodno pravo, ga zasmehovali in izničili. Vse to v imenu rasistične ideologije in v njej utemeljevane pravice večvredne arijske rase do širjenja njenega življenjskega prostora. Z do takrat neslutenim terorjem je ta ideologija svoj zločinski vrhunec dosegla z genocidom in holokavstom. Da gre za takšno ideologije uničevanja, ni bila ob okupaciji Slovenije več nobene skrivnosti. Svojo tako imenovano odgovornost do prebivalstva so nosilci te ideologije temeljito uresničevali tudi v vseh okupiranih državah od Francije do Češke in Slovaške, Belgije, Nizozemske, Poljske, Belorusije, Norveške,… Prebivalci teh držav pa so jim njihovo tako imenovano »skrb« za milijone pobitih in mučenih, zgorelih v krematorijih koncentracijskih taborišč in požganih naseljih, nehvaležno vračali z uporom. Res je tokratno sklicevanje in takratno mednarodno pravo več kot le sprenevedanje in jalov poskus opravičevanja sodelovanja s tistimi, ki jim je bilo spoštovanje mednarodnega prava zadnja briga in malo mar. Navsezadnje so to potrdile tudi obsodbe na Nürnberških procesih.

Očitno nam manjka poguma, da bi si priznali, kaj vse se nam je med vojno zgodilo. Manjka pogum priznati, da se je zgodil tudi greh nad lastnim narodom. Pogum priznati si, kakšne posledice je to imelo vse do današnjih dni. Tako kolaboracija kot izraba partizanskega bojevanja za preživetje in svobodo naroda! Dokler tega poguma ne bomo premogli, dokler ne bomo sposobni vzeti nase svoje preteklosti, takšne, kot se je zgodila, z zelo svetlimi in zelo mračnimi platmi, je zastonj govoriti o spravi. To govorjenje le ohranja spor in razklanost in ju iz preteklega podaljšuje v sedanji in prihodnji čas. Šele sprijaznjenje s preteklostjo bi dalo pravi smisel in opravičilo tudi simbolnim dejanjem in prepotrebnim pietetnim prizadevanjem. Te sprave med ljudmi – in za to gre – ne morejo nadomestiti. Prej ko to storimo in si to pojasnimo, bolje bo to za naše skupno življenje in prihodnost naše države. Za neobremenjeno življenje novih rodov. Potem se tudi ne bomo več spraševali, kje, na kateri stani smo bili Slovenci v tej strašni vojni in se nam ne bo potrebno sprenevedati, da je konec vojne pomenil zmago nad nacifašizmom. Tudi drugod v Evropi se je ob 70 letnici marsikje govorilo predvsem o koncu vojne in ne o zmagi nad nacizmom in fašizmom. Povsem razumljivo, kajti bilo bi sprenevedanje, če bi o zmagi nad nacifašizmom govorili tisti, ki njihovo oživljanje prikrito ali celo tudi odkrito podpirajo ali vsaj dopuščajo. Dopuščajo z molkom ob dejanjih, s katerimi sta si fašizem in nacizem bila podredila Italija in Nemčija. To se dogaja danes marsikje po svetu in žal tudi pri nas v Sloveniji. Kot da se nebi zavedali, da je to resnična nevarnost za mir, sožitje in sodelovanje v Evropi, za vrednostni temelj, na katerem je na tragični izkušnji vojne proti temu zlu bila rojena ideja evropskega združevanja. Evropi in nam je zagotovo potrebna sprava s preteklostjo. Potreba zaradi sočutja z zelo resnimi izzivi hitro spreminjajočega se in negotovega sveta, ki grozi tudi novimi zapletanji v vojne spopade. Toda naj poudarim, potrebna je sprava, a ne za ceno sprave z nacifašizmom. Z nacifašizmom se ni mogoče spraviti. Ne za zdaj in ne za naprej.

Režimi in vlade se spreminjajo, prihajajo in odhajajo. Ostajajo pa narodi in njihov zgodovinski spomin. Ne more nam biti vseeno kaj bo o tem našem času in času, ki nepreklicno drsi v zgodovino, zapisano v narodov spomin, kaj bo zapisano kot vrednota. V katerem času in zakaj so bile te vrednote ogrožene, kdo je takrat imel legitimacijo, da odloča o za narodu usodnih vprašanjih in kako je nosil to odgovornost. Spomnimo se zato danes časa pred 24 leti, ko smo odločali o svoji državi in jo branili. In bodimo na tisti čas in na njegovega poglavitnega junaka, na svoj slovenski narod, ponosni. Ponosni na enotni, s temeljnimi hotenji povezan slovenski narod. Na narod, ki takrat, ko se zave svojih korenin, zmore velika dejanja. In poglejmo zato v prihodnost z optimizmom.